Prva svetovna vojna je ključ za razumevanje dvajsetega stoletja

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 21. oktober 2014 / 11:30

Prva svetovna vojna je bila dolgo zunaj javnega spomina, zadnjih trideset let pa smo v javnosti priča pravemu izbruhu zanimanja zanjo, ki še vedno traja.

Tradicionalni voditelj Glasovih prej, publicist Miha Naglič, je v svetopisemskem nagovoru najavil oba gosta večera: »V letošnjem letu smo ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne priča ponovnemu vstajenju le-te. Ob meni sedita dva apostola, ki med ljudstvo razširjata sporočilo o dediščini velike vojne.« Sogovornika na 115. Glasovi preji z naslovom Gorenjska in Gorenjci 1914–1918 pretekli četrtek v Vojnomirovi dvorani Ullrichove hiše sta bila zgodovinarja mag. Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine in Jože Dežman iz Gorenjskega muzeja, prvi strokovnjak in poznavalec za področje prve svetovne vojne, med drugim soustvarjalec petdelne dokumentarne serije Slovenci in prva svetovna vojna na TV Slovenija, drugi pa je s sodelavci pripravil razstavo Mirno vojaki spite večno spanje, ki je v oktobru še na ogled v gradu Khislstein. Te dni je razstava dobila tudi nadgradnjo v ličnem katalogu.

»Gre za uspešne skupinske projekte, odmevnost serije pa velja pripisati tudi moči televizije. V Muzeju novejše zgodovine se že nekaj let zelo aktivno ukvarjamo z dediščino prve svetovne vojne, nadaljevanka pa je predvsem razkrila, kaj vse smo v teh letih slovenski muzealci naredili na to temo,« je povedal Marko Štepec in poudaril, da smo letos v Sloveniji res priča pravemu izbruhu razstav in dogodkov o prvi svetovni vojni, kar se v vseh stotih letih od njenega začetka ni zgodilo. Ljudje so v okviru svojih družin začeli odkrivati in razkrivati dediščino vojne. »Prav ta nova spoznanja tudi nam muzealcem o vojni predstavljajo povsem drugačno sliko, kot smo jo imeli doslej.« Obeleževanje stote obletnice začetka prve svetovne vojne poteka tudi v celotnem evropskem prostoru in odkrivajo se novi pogledi na vojno.

Veliko zanimanje ljudi za prvo svetovno vojno

Na vprašanje, kaj lahko ob muzejski stroki pri ohranjanju spomina na vojno do­prinesemo državljani, je Štepec dejal: »Muzeji so negovalci tradicije v slovenskem prostoru, letos pa so se v obeleževanje spomina na vojno vključili mnogi drugi, v prvi vrsti mediji, in letos prvič v samostojni Sloveniji tudi država z nedavno proslavo in poklonom padlim vojakom in civilistom.« V nadaljevanju sta zgodovinarja predstavila tudi razstavi v muzejih, v katerih delujeta. Če so v Muzeju novejše zgodovine na razstavi Take vojne si nismo predstavljali v ospredje postavili osebne zgodbe ljudi in obiskovalca preko trinajst osebnih zgodb popeljejo skozi prvo svetovno vojno, razstava Mirno vojaki spite večno spanje v Gorenjskem muzeju predstavlja Gorenjsko v prvi svetovni vojni, bodisi kot zaledja soškega bojišča bodisi kot pokrajine, od koder so na fronto odhajali možje, očetje in sinovi. Osrednji del razstave je posvečen žrtvam prve vojne na Gorenjskem, pokopališčem in spomenikom, objavljen pa je tudi poimenski seznam doslej znanih žrtev.

Po besedah Jožeta Dežmana raziskovanje prve svetovne vojne sega v 80. leta prejšnjega stoletja, ko so v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici pripravili prvo razstavo o prvi svetovni vojni v Sloveniji. »Janko S. Stušek in Tomaž Budkovič sta več let s krnskega pogorja v dolino prinašala različne vojaške predmete in tako zasnovala Mali vojni muzej, v katerem se je z leti nabralo več kot 600 predmetov. Zbirka je zaradi svoje avtentičnosti zagotovo edinstvena pri nas.« Dežman pri tem poudarja vlogo geologa in pomembnega raziskovalca prve vojne in zgodovine Bohinja, letos pomladi preminulega Tomaža Budkoviča. »Njegove kvalitete so bile pozornost za detajle, faktografska natančnost, pri svojem delu pa se je vselej držal v ozadju, nikoli se ni izpostavljal in karkoli zahteval za svoje delo. Posthumno je bil proglašen za častnega občana Bohinja.«

Vloga Gorenjske in Gorenjcev v veliki vojni

»Zaradi soškega bojišča na zahodu slovenskega ozemlja se rado pozablja, da se je prva vojna za celoten evropski prostor začela julija 1914, ko je več kot 90 odstotkov mobiliziranih Slovencev odšlo v Galicijo na območje med Poljsko in Ukrajino, kjer so avgusta že sodelovali v bojih. Tam je padlo največ Slovencev, dokler večina vojakov naslednje leto pomladi ni prišla na bojišče proti Italiji na doberdobski Kras, kasneje pa nekatere enote doživijo tudi kalvarijo soške fronte.

Ob tem se vojna zgodi tudi celotnemu zaledju. Že prve mesece z vzhodnih bojišč prihajajo begunci, ranjenci, prihaja do trenj s civilnim prebivalstvom, ob italijanskem vstopu v vojno velik del Slovenije postane zaledje, kar v praksi pomeni, da vojna sodišča veljajo tudi za civiliste, gospodarski potenciali so podrejeni vojni, sledi delovna mobilizacija za ženske, mesta so na robu lakote, tudi podeželje trpi slabe letine in vojaške rekvizicije … Zato ob tem, da kar 60 odstotkov vojaških obveznikov odide na fronto, lahko govorimo tudi o totalni mobilizaciji,« razloži Marko Štepec. V celotnem zaledju je delalo tudi več kot deset tisoč ujetnikov. Da en vojak preživi na bojni črti, naj bi v zaledju delalo pet ljudi, po nekaterih ocenah celo do dvajset. Poti s soške fronte so preko Kranjske gore in Vršiča, Bohinja, Podbrda in Škofje Loke, preko Logatca vodile neposredno v zaledje.

V vojni umrlo več kot štiri tisoč Gorenjcev

V že omenjeni knjigi h kranjski razstavi je objavljen tudi seznam žrtev prve svetovne vojne z Gorenjske. Življenje naj bi izgubilo preko 36.000 Slovencev, od tega 4000 Gorenjcev. Kot je povedal Dežman na seznamu manjka vsaj še okrog 800 imen, za katera upa, da jih bodo našli v prihodnjih letih. Zgodovinarja sta na Gorenjskem dokumentirala 75 spomenikov, največ so jih postavili med letoma 1925 in 1930. »Spomeniki danes nimajo le pietetne vrednosti, ampak tudi umetniško, saj med avtorji najdemo imena, kot so Jože Plečnik, Ivan Vurnik, Tone Kralj, Karel Putrih, Boris Kalin … Tako kot vsi evropski civilizirani narodi moramo mrtve natančno popisati tudi mi, zgraditi bomo morali svoje »mesto mrtvih«. Hkrati pa je treba vedeti, da je vojna močno vplivala tudi na demografijo, veliko je bilo invalidov, vdov, vojnih sirot, po ocenah preko 40.000, kar je za bolečino nekega naroda zelo pomemben podatek.«

»Slovenska zgodovina prve svetovne vojne ni bila povedana tako, kot si zasluži. Slovenska izkušnja se bistveno ne razlikuje od celotne srednjeevropske, ne v civilnem ne v vojaškem smislu. Vedeti pa moramo, da so ljudje, ki so sodelovali v prvi vojni, ustvarjali dvajseta in trideseta leta, svoje ideale, vzore in vrednote v tej militantni obliki, ki so jo pridobili v strelskih jarkih v letih 1914–1918, pa so prinesli tudi v drugo svetovno vojno. Seznam politikov, ki dajejo mračne tone 20. stoletju in so se svoje obrti učili v prvi vojni, je zelo dolg,« poudarja Štepec in dodaja, da je prva svetovna vojna ključ za razumevanje celotnega stoletja. Mogoče na nek način prvo vojno živimo še dandanes.

Tako Marko Štepec kot Jože Dežman sta poudarila, da se raziskovanje in obeleževanje prve svetovne vojne z letošnjim letom v muzejih ni končalo. Če bodo v Gorenjskem muzeju pod delovnim naslovom »pot domov« obravnavali vračanje vojakov domov, bodo v Muzeju novejše zgodovine nadaljevali z obravnavanjem drugega leta vojne, soške fronte, preboja pri Kobaridu, nato se bodo znova vrnili v zaledje,« je v duhovitem tonu dejal Štepec in poudaril, da je moč iz spominskih zapiskov vojakov in udeležencev vojne razbrati, da bi bili zelo veseli, če bi se ljudje naučili prisluhniti drug drugemu in se medsebojno spoštovati. Pri tem pa velja, če se hočemo iz zgodovine kaj naučiti, jo moramo tudi poznati.