Slovenija – naša dežela

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / ponedeljek, 13. oktober 2014 / 10:12

Pri nas se veliko govori o naši bogati kulturni dediščini, koliko pa naredimo za njeno ohranjanje? Lahko bi našteval stvari, ki so na očeh številnih turistov, ki se vozijo po naših cestah in ob njih opazujejo napol podrte ali podrte kozolce, ki pravimo, da so naš simbol. Tu pa tam vidimo tudi neobdelano zemljo, ki jo preraščata plevel in grmovje.

Tudi za čistost našega maternega jezika ne skrbimo dovolj, še posebej za naše avtohtone dialekte. V besednjaku je preveč tujk. Razni naslovi, reklame in tudi popevke so kot pleve med čistim zrnjem.

Poglejmo malo čez Karavanke in se ozrimo na naše vrle Korošce, ki jim je kljub velikemu pritisku ponemčevalcev uspelo ohraniti materni jezik, ki ga še govorijo po vaseh. Škof Modest, čigar sarkofag je ohranjen v gosposvetski cerkvi, je prišel v 7. ali 8. stoletju in ohranjal slovenski jezik; kneginja sv. Hema in njen mož, knez Viljem iz 10. stoletja sta bila oba slovenskega rodu. Hema je bila rojena na gradu Pilštajn na Kozjanskem, njen mož pa v Selah na Koroškem.

Ko ni bilo več Karantanije, je bil na slovenski jezik na Koroškem vedno večji pritisk, nadaljeval se je tudi v novejši zgodovini. Neznan pesnik je napisal lepo pesem iz tistih časov Pesem o ribiču. Naučil sem se je v tretjem razredu osnovne šole in si jo zapomnil do današnjih dni. Takole se glasi:

Na trgu v Celovcu / kamniten mož stoji, / klobuk drži v roki, / pred njim beden* stoji. / Kaj pa ta mož pomeni, / se vprašajo ljudje, / v povesti izrečeni / se tole jim pove.

Nekoč v Celovcu je živel / pobožen mož in svet, / za Božjo čast in slavo, / za rod slovenski vnet. / Je šel na trg po ribe, / nek ribič tam je stal, / spoštljivo ga pozdravi, / da bi mu kaj prodal. / Menih slovensko vpraša, / po čem mu ribe da, / in rib'ča s tem razdraži, / ki samo nemško zna. / Povejte to po nemško, / srditi ribič de, / proklet slovenski jezik, / ta v glavo mi ne gre. / Menih ga je posvaril, / podučil ga tako: / »Ne kolnite, prijatelj, / to v srečo vam ne bo. / Namesto te kletvine / jaz svet bi tak vam dal: / slovensko se učite, / ne bo vam nikdar žal.« / Na te besede ribič / še bolj se je razvnel / in je meniha ponovno / preklinjati začel. / »Naj tebe vrag vzame, / Slovence vse s teboj, / saj v petdesetih letih / noben'ga več ne bo.« / Menih ga zdaj pogleda, / tako mu govori: / »Le Bog usodo vodi, / le On prihodnost zna, / kar človek reven blodi, / to malokdaj velja. / Za to kletvino kazni / pa nič več ne ubežiš, / ostal boš na tej skali, / na kateri zdaj stojiš. / Se v kamen boš spremenil / in tu, na trgu stal, / dokler bo kak Slovenec / v Celovcu stanoval.« / Besede te izreče, / glej čudo se zgodi, / predrzni ribič z bednom* / se v kamen spremeni. / Let petdeset preteče, / preteče tristo let, / a čas še priti neče, / ko ribič bo otet.

Ohranimo torej našo domovino Slovenijo čisto in lepo, v naravi in besednjaku.

* Beden je lesen sod za shranjevanje slanikov.

Ciril Zupan, Mošnje