Najmlajši slovenski župan

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. oktober 2014 / 13:38

Za eno največjih presenečenj na letošnjih lokalnih volitvah je gotovo poskrbel 28-letni Nejc Smole, ki je že v prvem krogu premagal »večnega« župana Medvod Stanislava Žagarja.

Z 28 leti je tako postal najmlajši slovenski župan, vendar ni prav nič navdušen nad tem, da že samo zaradi tega po volitvah zanj vlada tako zanimanje. »Veseli me sicer, če se zaradi tega Medvode omenjajo v pozitivni konotaciji, a sam temu ne pripisujem pretiranega pomena. Raje bi videl, da me sodijo po tem, kar bom naredil,« poudarja Nejc Smole, ki je kljub svoji mladosti v zadnjih nekaj letih postal prepoznaven obraz medvoškega javnega življenja, tudi lokalne politike. Že pri 18 letih je postal podpredsednik Občinske kulturne zveze Medvode, štiri leta kasneje pa njen predsednik in jo je vodil vse do letos, ko se bo moral tej funkciji zaradi izvolitve za župana odpovedati. S srcem deluje še na področju turizma. »Uživam, ko lahko kot lokalni turistični vodič obiskovalce popeljem po naših lepih krajih.« Zadnje štiri leta je bil tudi občinski svetnik in predsednik sveta krajevne skupnosti Smlednik. »V teh štirih letih pa je v meni dozorelo tudi spoznanje, da bom moral začeti razmišljati zunaj teh okvirjev, če hočem še delati na lokalni ravni,« je pojasnil, kaj ga je pripeljalo do odločitve, da naredi korak naprej in kandidira za župana.

Ko poskuša odgovoriti na vprašanje, kako je že tako mlad zašel tako globoko v lokalno politiko, sploh ker mladih politika večinoma ne zanima kaj dosti, se vrne precej let nazaj, v čas, ko je začel obiskovati osnovno šolo. »Že v prvem razredu so me postavili na oder in skozi vso osnovno šolo sem bil potem vajen javnega nastopanja. A še bolj odločilna je bila srednja šola, Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu, kjer sem bil v 3. in 4. letniku predsednik tamkajšnje dijaške skupnosti. Okrog sebe sem zbral ekipo, ki je na novo postavila dogajanje v okviru dijaškega življenja na šoli.« To je bila po njegovih besedah prva izkuš­nja, ob kateri je spoznal, da z ekipo lahko dosežeš vse. »Takrat sem se zavedel, da želim sodelovati v skupinah, ki se zavzemajo za skupno star.«

Zato se je tudi lotil dela v krajevni skupnosti in občinskem svetu. K temu, da se je dokončno odločil še za kandidaturo za župana, pa je po njegovih besedah vplival povsem patetičen vzrok. »Spomladi, ko smo postavljali klopi po krajevni skup­nosti, je mimo prišla starejša gospa in jokala, ko je videla, da smo postavili klop na poti na pokopališče. Tedaj sem spoznal, koliko ljudem pomenijo že majhne stvari, ne zgolj dragi megalomanski projekti.« Zaradi tega se je priprav­ljen odpovedati tudi dobro plačani službi v Leku. »Drugače bi si vse življenje očital, zakaj tega nisem poskusil. To me veliko bolj izpolnjuje kot katerakoli druga služba, saj vodenje občine res dojemam kot poslanstvo.« Prav zato se je tudi odločil, da bo funkcijo opravljal poklicno. »Dela je toliko, da bi bilo kaj drugega neresno, saj ne bi mogel biti nikjer niti polovičen.«

Ob vseh njegovih obveznostih, priznava, mu včasih kar zmanjkuje časa za zasebno življenje. »Spomladi sem si kupil kajak, a sem ga uporabil le nekajkrat do sredine julija, potem pa nič več. Moram prav preveriti, če je kajak še na svojem mestu ali je že vse skupaj splavalo po Savi,« se pošali na svoj račun. Razkrije še, da je za­ljubljen v poletje in bi najraje čim več časa preživel na morju. Veliko časa pa preživi tudi s svojimi kolegi iz igralske ekipe, saj pozimi svoj prosti čas najraje preživlja na odru, tako v vlogi režiserja kot igralca. Svojo prvo predstavo je režiral pri 14 letih in prav zaradi te igre so se v času predvolilne kampanje pogosto dobronamerno šalili na njegov račun, da ima očitno tudi preroški dar. Naslov predstave je bil namreč Kdo bo župan, tako kot na tokratnih volitvah v Medvodah pa so v predstavi nastopali štirje kandidati za župana. »Volilna bitka je bila na koncu zelo umazana, zmagal pa je najmlajši,« se zanimivemu naključju, zaradi katerega so mnogi povlekli vzporednice s predvolilno kampanjo v Medvodah, posmeje Smole.

Ne glede na dober občutek, ki ga mu je prinesla zelo visoka podpora volivcev že v prvem krogu, pa priznava, da ga to obenem navdaja z velikim občutkom zaveze. »Včasih me je strah, da ne bom upravičil tega zaupanja, da vame projicirajo preveč mesijanstva.« Zavedati se je treba, pravi, da je predvsem finančna stvarnost ta čas zelo grda. »Zato lahko obljubim le, da bom delal na vso moč,« ostaja realen Nejc Smole.