Sedem krav in nebotičniki

Babje poletje v Torontu se nadaljuje. Sprehajava se med nebotičniki v bančnem središču, ko v soncu od daleč poblisne nekaj, kar je podobno kravi. Ko prideva bliže, res naštejeva sedem bronastih krav, ki kakor da leže prežvekujejo na pokošenem travniku. Dana jim je naravna velikost in če ne bi bilo bronaste bleščave, bi človek pomislil, da so prave. Tu leže spokojno že od 1985, ko so se mestne oblasti odločile, da z njimi zaznamujejo kraj, kjer je nekoč začel rasti podeželski Toronto. Neki malček je s pomočjo mamice zlezel kravi na hrbet in cvilil od navdušenja. Nisva ugotovila, ali je to dovoljeno ali ne; bil je zanimiv pogled, kaj več pa ne, saj midva izpod Alp še veva, kakšne so prave krave. Odpravila sva se proti torontskemu necropolisu, zasnovanem 1850, velikanskemu pokopališču – parku z obnovljenimi novogotskimi stavbami uprave in kapelo na vhodu. Sem pa tja še kakšen cvet na grmovju, med starim drevjem stari nagrobniki z doprsnimi kipi znanih in zaslužnih ljudi. Ko sva prebirala napise na njih, so nama v zavest prihajali drobci zgodovine tega multikulturnega mesta. V modernejšem delu so le v travnata tla pritrjene majhne ploščice z imeni. V majhnem gaju še mladih dreves pa zamolklo bleščeč, strog, a bahat moderen mavzolej iz črnega marmorja, last nekega arabskega velikaša. Kakšna nasprotja! Celoten vtis: mir, spokojnost, čas, ki mu lahko slediš, in to sredi vrvečega mesta. Ne vem, če sva na triurnem pohajkovanju videla tri prižgane svečice. Šopkov, kakršne vidimo pri nas, pa sploh ni bilo, zato pa precej mladih mam z vozički. Ko sva sedela na klopci pred vhodom, sva zagledala napis, ki sva ga ob prihodu očitno spregledala in se v prevodu glasi: Lahko ste prepričani, da bomo tu dobro poskrbeli za vas. Za hece pa so, kdorkoli so že upravljavci te prostrane božje njive! Podplati so se puntali in z nekaj presedanji sva se odpeljala v Little Italy, živahen predel gostinskih lokalov in trgovin. Podplati so se med posedanji v tramvajih umirili, brž ko pa so začutili, da so spet na pločniku, so vihravo poslali vest v želodec. Prikuj ju h kakšni mizi! In se je zgodilo. In potem se je mudilo tudi nama: nekaj na žlico!

Jelenov golaž s suhimi češpljami

Za 4 osebe potrebujemo: 20 suhih češpelj, 800 g jelenovega stegna, 600 g čebule, 300 ml rdečega vina, 400–500 ml zelenjavne juhe, 2–3 žlice olja, 6 brinovih jagod, pol cimetove palčke, sol, poper, čili po okusu, 1 lovorov list, 1 vrečico iz gaze za začimbe.

Češplje čez noč namočimo v vinu. Meso narežemo na majhne kosce in ga opečemo na zelo vročem olju. Dodamo sesekljano čebulo in mešamo, dokler ne postekleni. Zalijemo z juho, dodamo češplje in vino. V vrečico iz gaze damo brinove jagode, cimet in lovorov list in pridamo h golažu. Zavremo in kuhljamo do­bro uro, dokler meso ni mehko. Če tekočina preveč povre, dodamo malo juhe. Vrečko z dišavami vzamemo iz golaža, ga začinimo s soljo in poprom ter po želji dodamo še malo čilija. Ponudimo s slanim krompirjem ali njoki ali polento ali pa kar z do­brim kruhom.

Pa dober tek!