Marko ima talent in voljo

Za mladega akademskega slikarja Marka Lukana je slikarstvo medij, prek katerega sporoča svoja občutenja, svoj kritični pogled na življenje. Marko se kljub gluhoti optimistično in pogumno podaja v svet. Še več pa želi razstavljati.

Marko Lukan, doma je iz Stražišča pri Kranju, si bo junij 2013 zapomnil za vse življenje. Uspešno je opravil zagovor diplomske naloge na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani in pridobil naslov akademskega slikarja. To, kako je trepetal pred vpisom v prvi letnik študija, je zanj že preteklost, a treba je vedeti, da so tedaj na podlagi uspešno opravljenega sprejemnega izpita vzeli le petnajst študentov, bodočih slikarjev in kiparjev. Pri ustnih izpitih mu je pomagala tolmačka. Marku je uspelo.

Uspelo mu je že leta prej, ko je prebrodil vse mogoče težave ob prehodu iz osnovnega šolanja v Zavodu za gluhe in naglušne (Zavod) v reden program Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. To je bil velik korak za celo družino Lukanovih, saj v ljubljanskem Zavodu niso zaupali tej odločitvi. Niso verjeli, da bo Marku, ki se je rodil popolnoma gluh, uspelo, ampak so predlagali, naj raje pri njih konča poklicno šolo, npr. lesarsko, ker da se da tudi v mizarstvu umetniško izražati. In prepričani so bili, kot se še spominjata njegova starša, da ga bo redno izobraževanje preveč psihično utrudilo. Ampak Marko je že od malega kazal posebno nadarjenost za slikanje in svoj slikarski talent je želel izpopolniti. Ni mu bilo lahko na začetku srednje šole, potrebno je bilo veliko vztrajnosti in pomoč cele družine. Starša sta pre­pričana, da so ga v Zavodu preveč »zavijali v vato« in da je imel kljub lepemu spričevalu premalo podlage, znanja za redno srednjo šolo. Tudi novi sošolci so bili sprva na nekakšni umetni razdalji do Marka, pa jih je Marko seveda »osvojil«. Še posebno sošolko Alenko, ki mu je vsa srednješolska leta stala ob strani, mu pomagala z zapiski, komunicirala s staršema. Družina je hvaležna tudi razredničarki Saši Ardalič, pa šolski psihologinji in tedanji ravnateljici. Nekateri profesorji se niso najbolj znašli, ker o gluhoti niso imeli dovolj vedenja, znanja. Mami Zdenka, oče Dušan in brat Mitja so po cele popoldneve pomagali Marku pri učni snovi in vsi tudi obvladajo znakovni jezik gluhih.

Odrekanje in trdo delo, pa saj to velja za življenje vsakega na sploh, je prineslo rezultate. Marko je s sošolko Alenko plesal četvorko na maturantskem plesu, čeprav se je plesnim korakom hotel na­prej malce izmuzniti … še prej pa je s sošolci užival na maturantskem izletu in se od srednje šole poslovil z opravljeno splošno maturo.

Likovna pot

Marko je julija dopolnil šestindvajset let. Doslej je imel štiri samostojne razstave. Prva je bila na temo akti v galeriji Atrij občine Tržič, druga je bila v avli občine Kranj; šlo je za pregledno razstavo njegovih del skozi leta študija. Tretja razstava je bila v dvorani Državnega sveta v Ljubljani, na njej se je predstavil z diplomskim delom Simboli in njihov pomen. Mentor pri diplomskem delu je bil dekan ALUO izr. prof. Bojan Gorenec. Marko je raziskal grško mitologijo in motive simbolno, v prispodobah prenesel na platno; naslikal je Vladarja, ki se izrazi v levu, pa Čebelo, ki pomeni življenje, ... na eni sliki je upodobil menda najlepšo med boginjami, Afrodito. Gre za devet slik velikega formata, ki jih Marko želi razstaviti in pokazati občinstvu tudi v kakšni galeriji v Kranju ali širše na Gorenjskem.

Njegovo četrto razstavo smo ob mednarodnem dnevu gluhih, 19. septembra, odprli v avli Gorenjskega glasa v sodelovanju z Medobčinskim društvom gluhih in naglušnih Gorenjske – Auris Kranj, katerega član je tudi Marko. Na ogled je postavil lepljenke pod naslovom Zemlja in mi na njej oziroma širše Iskanja. Raziskujoč, s kritičnim pogledom na življenje ostaja zvest sam sebi tudi s pomenljivimi naslovi slik na razstavi, kot so Vstaja, Norci na zemlji, Potovanje po Zemlji, Tuširanje – o tem, kako ponekod na Zemlji že primanjkuje vode … »Lepljenke sem raziskal v literaturi in prav ta povezava z akrilom mi je bila zelo všeč,« je povedal Marko. Za razstavo je bilo med obiskovalci veliko zanimanja.

Markovo ustvarjanje je pestro. Likovno znanje in sposobnosti iz leta v leto izpopolnjuje. Od preprostih skic s svinčnikom sedaj nastajajo zahtevnejše slike, predvsem akti in portreti v različnih slikarskih tehnikah ter karikature.

In potem?

Marko Lukan se je v srednjo šolo iz Kranja v Ljubljano vozil z vlakom. Sam sebe je s svojo korajžo in podporo družine pripravil na samostojno pot odraslega človeka, če­prav doda, da mora pri vsakdanjih opravilih, npr. na poštnem okencu, še vedno napisati, kaj želi. Mami Zdenka in oče Dušan prepričljivo dodata, da če bi lahko zavrtela kolo časa nazaj, potem bi Marka vpisala že v redno osnovno šolo in ne v Zavod za gluhe in naglušne. »Res pa je, vsaj kar se gluhih otrok tiče, da ni uspeha in rezultatov, če za njimi ne stojijo in jih podpirajo starši,« sta poudarila. Na strokovne študijske izlete v tujino pa je z Markom večinoma potoval njegov starejši brat Mitja in prav lepo sta se imela oba.

Šestindvajsetletnik ima trenutno status iskalca zaposlitve, hvaležen je društvu Auris, kjer pomagajo gluhim in naglušnim z iskanjem zaposlitve. »Delam na tem, da bi pridobil status samostojnega kulturnega delavca. Rad bi tudi vodil likovne delavnice, delal v galeriji in razstavljal,« je izrazil nekaj želja Marko Lukan, ki ima atelje v domači hiši, in proste stene menda v hiši ni več. Njegova vzornika sta Salvador Dali in Francisco Goya, med slovenskimi avtorji pa sta mu najbližje Avgust Černigoj, ki ga je raziskal za teoretični del diplomske naloge, in Ivan Grohar. Predvsem pa je Marko Lukan zvest svoji poti in likovni prepoznavnosti.