Sto romanov in nekaj komadov

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. oktober 2014 / 10:28

»V naši družini je bila za branje in knjige zadolžena mama. Sama od sebe je prevzela pobudo in jo spremenila v nekakšno poslanstvo. Danes bi rekel, da je imela do tega ekskluzivno pravico, saj je bila ravno ona tista, ki sem jo najpogosteje videl s knjigo v rokah. Pokrivala pa ni samo praktičnega polja, ampak tudi teoretsko; vsake toliko je stresla iz rokava kakšen zdravo-razumski nasvet, povezan z branjem. Recimo: 'Če boš veliko bral, se ti bo bogatil besedni zaklad in bodo hkrati s tem izginjale tvoje težave pri pisanju prostih spisov.' Pisanje prostih spisov je bilo v tistih časih dejavnost s težo. Pomembna dejavnost. Ali pa tale nasvet, ki precej presega šolske horizonte in zaobjame samo jedro branja: 'Knjiga se navadno začne tam po petdesetih in več straneh. Stisniti moraš zobe in se prebiti skozi ta uvodni del, in muke in dvomi, s katerimi se soočaš, bodo izginili. Nagrajen boš. Poplačan. Knjiga te bo začela zanimati.'«

Uroša Zupana že itak rad prebiram, zame je eden najboljših sodobnih pesnikov in esejistov. Gornji odstavek je prvi v njegovi novi zbirki esejev in me je brž pritegnil, ne nazadnje zato, ker je bila tudi pri nas za knjižne reči zadolžena mama, tudi ona je naročila zdaj že legendarno zbirko Sto romanov in veliko sem jih prebral. Spomine na one zlate knjižne čase pa mi je raznežil tudi tisti esej v tej knjigi, v katerem se Zupan spominja knjige, ki je bila prav tako kultna, čeprav le v ožjem krogu: Peto nadstropje trinadstropne hiše (1972), napisala sta jo Mate Dolenc, ki je boem še vedno, in Dimitrij Rupel, ki je postal državnik in razumnik. V slovenski književnosti imamo knjige, ki so že kanonizirane: »Tavčarjevo Visoško kroniko, Cankarjevo Hišo Marije Pomočnice, S poti drugega Cankarja, pa recimo Smoletovo Črni dnevi in beli dan, Pahorjevo Nekropolo, Kovačičeve Prišleke, Zupanov Menuet za kitaro, Jančarjevega Galjota …« Po Zupanovem izboru. Hkrati pa imamo iz sedemdesetih in začetka osemdesetih knjige, ki so prav posebne in prisrčne, a jih častimo le v ožjem krogu. Zupan kot take navaja nepozabne naslove Mateja Dolenca. »Nedvomno je najvišje mesto pripadalo Vampirju z Gorjancev, ne nazadnje je bil še čisto svež, potem je sledil Potopljeni otok in za njim ostalo (v opus smo skoraj vedno vstopali skozi Aleluja Katmandu) …« In v ta kontekst sodi tudi Peto nadstropje trinadstropne hiše. Omenil sem le dva od izbranih esejev, v knjigi jih še veliko, berejo se kot poslastica.