Duhovnik in vatikanski diplomat

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. september 2014 / 10:08

Dr. Mitja Leskovar s Kokrice je edini Slovenec v vatikanskem Državnem tajništvu. Dela na oddelku za splošne zadeve Državnega tajništva in tudi predava na cerkveni diplomatski akademiji.

Gospod Mitja, povejte kaj o svoji mladosti, o šolanju, o stvareh, ki so vas zanimale v otroštvu. Vas je morda mikal še kak drug poklic poleg duhovniškega?

»Na svet sem prijokal v Kranju, na Primskovem pa me je krstil pokojni Božidar Slapšak. Bog mu daj nebesa! Kmalu smo se preselili na Kokrico, kjer sem odraščal v živahni družbi dveh starejših sestric. Ko nam je pri mojih šestnajstih letih umrla mami Ida, sem se še bolj oprl na očeta Martina, s katerim se tudi danes prav dobro razumeva. V srednjo šolo sem hodil na 'SŠPRNMU', Srednjo šolo pedagoške, računalniške in naravoslovno-matematične usmeritve, kakor se je takrat imenoval eksperiment s kranjsko Gimnazijo. Tisti R na sredi kratice je bil tudi moja usmeritev, saj sta me računalništvo in elektronika zanimala do te mere, da čisto navaden spajkalnik ni bil več dober, dokler ga nisem pospravil v predal in po opravljeni vojaščini vstopil v ljubljansko bogoslovje.«

Diplomirali ste na Teološki fakulteti v Ljubljani, zelo kmalu, kolikor vem, pa so vas nadrejeni poslali na študij v Rim.

»V duhovnika me je leta 1995 posvetil nadškof dr. Alojzij Šuštar. Po novi maši sem nastopil službo kaplana v Domžalah. Tam so me lepo sprejeli in dve leti potrpežljivo prenašali moje začetniške napake, za kar sem jim še danes hvaležen. Potem pa me je takratni ljubljanski nadškof in sedanji kardinal dr. Franc Rode kmalu poslal v Rim na nadaljnji študij.«

Na kateri od številnih papeških univerz v Rimu ste študirali? Je bil študij zahteven? Je bilo dovoljeno ponavljati izpite? V doktorski disertaciji ste obravnavali katoliško univerzitetno šolstvo.

»Cerkveno pravo sem študiral na papeški univerzi Gregorijani. Prvo leto je bilo še posebej naporno, saj sem se italijanščine učil kar sproti, a mi je vseeno uspelo opraviti vse obveznosti. Načeloma bi lahko kakšen izpit tudi ponavljal, ampak hvala Bogu to ni bilo potrebno. Drugo leto sem končal magisterij, nato pa sem se v doktorski disertaciji posvetil zgodovini univerz, ki so bile prva stoletja od svojih začetkov nekako vse katoliške. Šele v času protestantizma in razsvet­ljenstva se je pojavila potreba po posebnih katoliških ustanovah, ker so nekatere stare univerze zgubile svoj katoliški značaj oziroma so bile ustanovljene drugačne univerze, ki so se distancirale od nekaterih za katoličane pomembnih vrednot. Pri raziskavi sem bil kajpak posebej pozoren na zadevna cerkveno-pravna določila, kot so se oblikovala skozi čas vse do danes. Obenem sem končal tudi cerkveno diplomatsko akademijo in se naučil vrteti jezik, vsaj za silo, še po francosko in špansko.«

Postali ste spoštovani član vatikanske diplomacije. Povedali ste, da imate status svetovalca nuncija.

»Zadolžitve so me najprej zanesle v Bangladeš, kjer sem dobri dve leti delal na nunciaturi. V Vatikanu sem 'pristal', ko se je pisalo leto Gospodovo 2003 in sicer na Državnem tajništvu, na oddelku za splošne zadeve, kjer sem še danes. Seveda pa ne tičim samo v pisarni. Sem pomočnik duhovnega asistenta neke bratovščine s približno 900 člani, hodim spovedovat na eno izmed rimskih župnij in se rad zapeljem do okoliških hribov, med katerimi so nekateri čisto spodobni za Gorenj­ca. Vsake toliko časa me res doleti kakšen nov 'titelj', kot je v diplomaciji nekako v navadi.«

Pričakujete imenovanje za nuncija v eni od držav?

»Ne. Sem hvala Bogu še premlad.«

Vatikanska diplomacija velja za eno od najbolj izkušenih in strokovno podkovanih na svetu. Kje je ključ te slave?

»Podobno vprašanje so zastavili tudi nekemu izkušenemu nunciju, ki je odgovoril takole: Če to drži, potem me zelo skrbi za vse druge diplomatske službe. Šalo na stran! Najprej moram po­praviti vaše vprašanje. Bolj kot za diplomacijo Vatikana kot države gre za diplomacijo Svetega sedeža, ki je obstajala tudi, ko je papež izgubil ozemeljsko suverenost. Tako se je na primer število držav, s katerimi je imel Sveti sedež navezane diplomatske odnose, od leta 1870 do leta 1929, ko je bil podpisan Lateranski sporazum in je bila namesto prejš­nje Papeške države vzpostavljena mestna država Vatikan, skoraj podvojilo. Kakorkoli že, res je, da papeška diplomacija ni od včeraj. Res pa je tudi, da smo njeni člani samo ljudje in da se tudi razmere nenehno spreminjajo. V pomoč nam je zlasti dejstvo, da je Cerkev prisotna povsod po svetu in imamo zato dostop do nekaterih informacij, do katerih drugi težko pridejo.«

So zaradi tega nunciji v državah, kjer delujejo, tudi vodje diplomatskega zbora?

»Nemara tudi, morda pa še bolj zato, ker nuncijem ni treba braniti nekih 'tujih nacionalnih interesov', ampak se lahko ali se celo morajo zavzemati predvsem za celostni napredek dežel in narodov, h katerim so poslani. Tudi to dejstvo je pripomoglo k nastanku diplomatskega običaja, ki ga omenjate in ki se je uveljavil v mnogih deželah sveta, tudi v Sloveniji.«

Sveti sedež vas očitno zelo ceni. Bili ste osebni tajnik namestnika državnega sekretarja Svetega sedeža Leonarda Sandrija. Leta 2012 naj bi bili po pisanju časnikov imenovani za vodjo protiobveščevalnega urada v Državnem tajništvu. Imenovali so vas »veliki brat, vatikanski James Bond« in podobno.

»Posebnega protiobveščevalnega urada v Državnem tajništvu sploh ni, smo pa pozorni na varovanje podatkov. O tej temi že več let redno predavam na cerkveni diplomatski akademiji, ostalo pa so dodali nekateri novinarji, ki svoje članke radi začinijo do neprebavljivosti … Pa vem, da niste vsi taki, zato se tudi z veseljem pogovarjam z vami. Sicer pa delam na področju informatike ter obravnavam korespondenco v slovenskem jeziku, saj sem na Državnem tajništvu edini Slovenec.«

V Rimu pa vas je kar nekaj. Se srečujete med seboj? Se pogovarjate kdaj s slovenskimi romarji?

»V letošnjem naslovniku, ki ga je pripravil Papeški slovenski zavod ali po domače Slovenik, je čez sedemdeset imen tistih, ki smo v Rimu po 'cerkveni liniji'. Obenem je tu še nekaj Slovencev, ki so v Večnem mestu zaradi službe ali iz drugih razlogov. Z nekaterimi se videvamo kar pogosto, z drugimi morda le ob kakšni posebni priložnosti, še največkrat v Sloveniku. Duhovniki in bogoslovci imamo tudi svoj pevski zborček. Običajno se nas zbere en ducat, včasih pa smo samo oktet. Tudi prijatelji in znanci, ki poromajo v Rim, se radi oglasijo in če le morem, se z veseljem vsaj na kratko srečam z njimi in njihovo druščino.«

Ker ste v hierarhiji Svetega sedeža visoko, vas sprašujem, če morda veste kaj več, kdaj bosta imenovana nova slovenska nadškofa ali vsaj eden od njiju. Kardinal Rode je povedal, da je imenovanje znova zastalo.

»Z napovedovanjem prihodnosti sem imel vedno težave … Za nova nadškofa redno molim in bolj kot čas imenovanj me zanima, kako se bosta lotila svoje nezavidljive službe. Papež Frančišek je moder mož. Zaupam, da bo izbral prava človeka za ta kočljivi čas.«

Srečala sva se v domači kokriški cerkvi. Ali radi mašujete v domačem kraju?

»Dvakrat rad: ker rad mašujem in rad prihajam med svoje. Beli svet mi sicer ni več tako tuj kot prva leta, a dom in domači kraj mi ostajata posebej pri srcu.«