Druga mama

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. september 2014 / 12:23

Alenkin svet, 3. del

Poleg hčerke Marjetice sem dobila v ''trajno last'' še dečka Bineta. Njegova mamica Tinka je bila moja prijateljica, otrok je bil nezakonski, živela pa sta bolj kot ne na cesti. Potem pa je Tinka zbolela, imela je neko psihično bolezen, morda shizofrenijo, ne vem točno. Zaprli so jo v norišnico, otrok pa je ostal meni. Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi ga odnesli na bližnji urad ter ga tam pustili na milost in nemilost? Bila sem tiho, obdržala sem ga, in ker me ni nihče nič vprašal, sem držala jezik za zobmi.

Leta so tekla, Alenka pa je bila – kljub temu da so začeli rasti vrtci kot gobe po dežju – še zmeraj obkrožena z otroki. Varstva ni znala najbolje zaračunati, kar so starši vedeli. Vsak dinar, ki so ga na ta račun prihranili, so brez slabe vesti potrošili tudi za kakšne neumnosti. Pijačo na primer.

''Ne vem, zakaj ljudje tako zlahka hvalijo ''stare čase''. Meni niso bili niti najmanj všeč. To pa zato, ker se je toliko pilo. Mnogi so bili malo ''pod gasom'' tudi v službi, različne omarice so v svoji notranjosti zmeraj skrivale kakšno steklenico. Kar na delovnem mestu se je proslavljalo rojstne dneve, novo leto, dan žena. Mislite, da so se matere z majhnimi otroki držale nazaj? Oh, ne, kje pa! Pogosto se je zgodilo, da so prišle po malčka nalite do vrh glave in še čez! Na kraj pameti mi ni padlo, da bi takšni izročila otroka! Rekla sem ji, naj gre najprej domov, pa naj se strezni! Vse lepo in prav, a potem se je zgodilo, da je sploh ni bilo! Otrok je ostal pri meni vse do naslednjega dne. A sem se tolažila, da je bolje tako, kot pa da bi nosila krivdo zaradi kakšne nesreče, ki se bi zgodila pod vplivov alkohola,'' jasno, odločno in brez dlake na jeziku ošvrkne matere, na katere je bila pogosto zelo jezna.

Povedala je zgodbo o neki Reziki, ki je imela tri nezakonske otroke- vsakega z drugim. Po prvem je dobila solidarnostno stanovanje, v katerem so si moški nenehno podajali kljuke. Za varstvo je zelo neredno plačevala, če pa je že, si je od Alenke sredi meseca prišla denar nazaj izposodit.

''Na njeno mularijo sem bila zelo navezana, saj so bili prisrčni in zelo zvedavi. Žal pa so ji otroke kasneje odvzeli in jih dali v rejo. Jokala sem kot dež, pa mi ni dosti pomagalo. Najbolj me je bolelo, ker so jih ločili. Ko so odrasli, se v bistvu sploh niso poznali med seboj. Starejša dva fanta se še zmeraj vračata k meni na obisk, deklico pa je življenje pogoltnilo. Šla je po materinih stopinjah in res ne vem, kaj se z njo danes dogaja.''

Alenka ima zelo boleče izkušnje tudi z nasiljem nad otroki. Pogosto so prihajali k njej v modricah, prestrašeni, bali so se lastne sence. V družinah, kjer je vladal alkohol, pretirana ambicioznost, kjer sta partnerja varala drug drugega, so bili otroci v določenih trenutkih popolnoma odveč. Znebili so se jih z brcami, palico, zapirali so jih v kleti, shrambe.

''Nekoč sem gledala nek ameriški film, v katerem je glavna junakinja ''zdravila'' otroke na ta način, da so skupaj risali tisto, kar se jim je zgodilo. Ideja se mi je zdela pametna. Na ta način sem o svojih varovancih veliko izvedela. Čeprav nisem imela nobene ustrezne šole, le triletno poklicno, sem otroke ljubila, kot bi bili moji, pomagala sem jim po svojih najboljših močeh. Pozneje, ko so že začeli obiskovati osnovno šolo, so vedeli, da se lahko ob vsakem problemu, ki ga bodo imeli, ustavijo pri meni. Marsikdo si je na ta način olajšal dušo, jaz pa sem bila srečna, da se ni zgodila kakšna neumnost, ki bi jo potem obžalovali zlasti tisti, ki so jo zakrivili.''

Alenka je tako postala ''druga mama'' številnim generacijam. Leta so tekla, njena hči Marjetica se zaljubila v enega od maminih nekdanjih varovancev, se poročila, rodili so se vnuki.

Ravno v tistem času pa je umrl tudi Alenkin posvojitelj. Dočakal je visoko starost in ker ni bilo drugega dediča, se je lahko Alenka skupaj s hčerkino družino vrnila k svojim koreninam. Še prej so morali hišo dodobra prezračiti, preurediti, kajti bila je povsem ne­primerna za življenje.

''Če sem iskrena, mi ni bilo do tega, da bi se spet selila. Tam, kjer sem živela, sem se dobro počutila, ljudje so me imeli radi, logično, saj so me potrebovali. A je hči vztrajala, pa sem ji ustregla. Kar nekaj časa je trajalo, da me ozračje v hiši ni več dušilo in tlačilo k tlom. Spomini, ki so bili povezani s tistim zidovjem, niso bili lepi.''

Zaradi selitve sprva ni bilo povpraševanja po varstvu, zato se je za nekaj let ponovno zaposlila. A ni šlo. Ni bila vajena delovnega tempa, časi so se spremeni, vse je postalo drugače, bolj odtujeno, egoizem, ki je odseval v medsebojnih odnosih pa ji je sploh šel do živega.

Na srečo se je povpraševanje po varstvu povečalo. Varovala je le enoletnike in dvoletnike, saj so starši otroke kasneje vpisali v vrtec. Vseeno pa je bila Alenka več kot srečna! Hiša je oživela in stanovanje, ki so si ga uredil v njej, ni bilo več pusto in prazno.

''Kaj pa moški, niso nič trkali na vrata?'' sem jo vprašala, kajti Alenka je še zmeraj zelo zanimiva ženska. Glasno se je zasmejala in zamahnila z roko.

''Za sproti jih je bilo zmeraj dovolj,'' je nato dodala brez dlake na jeziku. Poročenih ni nikoli marala, a prav ti so najpogosteje prihajali. Doma se jim je v odnosih kaj zapletlo, žene so njihove prošnje zato vztrajno zavračale, pa so se želeli ''izprazniti'' kje drugje.

''Takšnih, ki me čez dan niso niti pogledali, zvečer pa, ko jih ni nihče videl, so prihajali na zadnja vrata, nisem nikoli marala. Gabili so se mi. Nekaj časa so obljubljali nemogoče, ko pa so ugotovili, da ne bo nič, so začeli groziti in me zmerjati s prostaškimi izrazi. Najbolj sem bila žalostna takrat, ko so mi ''vroče trenutke'' predlagali mlajši od mene. Mladi možje, ki sploh še niso polizali vsega medu v zakonu. Ohja, o moških bi lahko napisala debelo knjigo.''

Danes o sebi in svojem življenju pogosto razmišlja. Včasih si želi, da si ne bi nametala toliko polen pod noge, kot si jih je. Ker potem bi bilo marsikaj drugače. Biti pri dobrih šestdesetih letih brez rednih sredstev za življenje, ni ravno prijeten občutek. Tudi otrok, ki bi prihajali v varstvo, ni več toliko, saj starši želijo, da se v času njihove odsotnosti tudi česa naučijo, in ne da so le ''pomerkani''.

''Vseeno se mi zdi, da sem vse otroke, na katere sem pazila, dobro pripravila na življenje. Mogoče smo res le veliko prepevali in risali, vendar sem jim privzgojila srčnost in dobroto. To pa je tudi nekaj vredno,'' še doda, preden se začneva pogovarjati o drugih, povsem vsakdanjih stvareh.

(Konec)