Pisano naseljen srečal Abrahama

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. september 2014 / 11:27

Kranjski nebotičnik, prva stolpnica v Kranju, praznuje petdesetletnico. »Bilo je nekaj manjših potresov v vseh teh letih, lestenci so se malo zamajali, razpok pa nobenih. Kaže, da je kar dobro zgrajen,« je povedal eden prvih stanovalcev iz štirinajstega nadstropja.

Od leta 1964 v štirinaj­stem od skupaj sedemnaj­stih nadstropij stanuje Vladimir Tehovnik s soprogo. »Sem Medvodčan, kot šolnik pa sem služboval v več slovenskih krajih. Kasneje sem dobil službo na kranjski enoti Zavoda za šolstvo in sem potreboval stanovanje. Dobil sem ga v kranjskem nebotičniku. Nasploh so bila v nebotičniku stanovanja namenjena kadru, ki ga je Kranj tedaj potreboval: inženirjem, zdravnikom, šolnikom … Za tisti čas so bila to sodobna stanovanja, v prvih petih nadstropjih so imele sedež razne inšpekcijske službe, tu so bili pomembni poslovni prostori, npr. Elektra Gorenjske, Domplana …,« se spominja Vladimir Tehovnik. Naneslo je tako, da zakonca Tehovnik še vedno živita na Bleiweisovi šest, kakršen je uradni naslov te kranjske velikanke. »Večina prvotno vseljenih, vsaj moških, je že umrla. Menda sem med moškimi celo edini, ki tu stanujem od leta 1964. Veliko se jih je tudi preselilo, bodisi so v stanovanjih njihovi potomci ali pa čisto drugi, ki so stanovanja kupili. Tako je danes je nebotičnik pisano naseljen, kar nekaj poslovnih prostorov v prvih nadstropjih so kupci predelali v stanovanja. Včasih smo se stanovalci zelo poznali med seboj, zdaj se malo manj poznamo,« je še dodal Tehovnik. Iz štirinajstega nadstropja je razgled odličen, s terase se vidi vsaj pol Gorenjske.

Med prvimi stanovalci v kranjskem nebotičniku je bila Helena V. Erjavec in prvih let po selitvi leta 1964 se še dobro spominja: »Sem Ljubljančanka, in ko sem končala medicinsko fakulteto, smo diplomanti lahko izbirali specializacijo kjerkoli po Sloveniji. Želela sem samo na Gorenjsko, izbrala sem Kranj. Takrat so gradili nebotičnik in vsi zdravniki, ki smo potrebovali stanovanja, smo jih dobili v nebotičniku. Stanovanja so bila prekrasna. Moje je imelo štiri sobe, balkon, dvigalo, klet in podstreho, kjer smo lahko sušili perilo. Stanovalci smo se veliko družili, skupaj praznovali rojstne dneve, prihod novega leta … Nobenih prepirov ni bilo, pomagali smo si.« Helena V. Erjavec je deset let stanovala v nebotičniku, kasneje se je preselila v hiško v okolico Kranja.

Delo Marjana Šorlija

Nebotičnik je delo kranjskega arhitekta Marjana Šorlija, ki je bil med študijem arhitekture učenec profesorja Jožeta Plečnika. Leta 1952 se je Šorli v ZDA specializiral za stanovanja in urbanizem. Konservatorka in umetnostna zgodovinarka Nika Leben iz kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine je dejala, da je veljal za spoštovanja vrednega arhitekta v Kranju na svojem področju, med drugim sta njegovi deli paviljonski objekt ob Prešernovem gaju in mestna kavarna v Prešernovi ulici, ki je že dolgo ni več. Prav tako se Lebnova, Radovljičanka po rodu, od leta 1961 pa Kranjčanka, še dobro spominja gradnje nebotičnika; na tem mestu je bilo prej nogometno igrišče, ograjeno z lesenim plotom. »Kar nekaj negodovanja je bilo med ljudmi zaradi višine nebotičnika, češ da je »zbil« znamenito kranjsko veduto s Storžičem v ozadju in cerkvenimi stolpi. Ampak takrat so bili drugi časi, drug režim in mislim, da so želeli dati večji poudarek novemu jedru Kranja, novemu političnemu središču z občino. Danes višine nebotičnika ni več tako čutiti, ker sta v bližini Oblakovi zgradbi banke in policije. Ta veduta Kranja se zdaj bolj položno vzpenja proti nebotičniku, prej je bil pa nebotičnik osamljen in je izstopal,« je še pojasnila Lebnova. Šorli se je po gradnji nebotičnika z družino preselil v Ljubljano.

V arhivskih gradivih je podatek, da je Marjan Šorli s projektom najvišje stolpnice želel izraziti ponos Kranja, dati veljavo tedaj mogočni kranjski Iskri. Na vrhu stolp­nice je stal osvetljen logotip Iskre Kranj, ki ga po udaru strele niso več popravili. V časopisu Glas, predhodniku Gorenjskega glasa, so 30. avgusta 1961 napovedali gradnjo nebotičnika s tremi objekti: stolpnico, poslop­jem komunalne banke in nove lekarne, vse tri povezane v arhitekturno celoto. V članku so omenili tudi načrtovano razgledno restav­racijo, za katero kasneje ni bilo investitorja. Gradnjo so začeli leta 1962 in tudi fasadna obloga iz aluminija je bila za tiste čase posebnost. Glas je spremljal potek gradnje: 7. februarja 1962 je bilo napisano, da pri SGP projekt, ki je izvajalec del, menijo, da bo gradnja še istega leta pod streho, medtem ko bodo druga dela zaključena do konca leta 1963. Kranjski »velikan« je dejansko dobil fasado leta 1964, ko je sprejel prve stanovalce. Dvigali sta bili prava atrakcija – ne samo za otroke iz stolpnice, tudi okoliške. To so se vozili z njim.

Stanovalec Vladimir Tehov­nik se spominja, da je bilo rečeno, da naj bi v stolpnici imela sedež tudi občina, pa so kasneje uvideli, da to ne bi bilo v redu.

Najvišji osem let

Stolpnica v višino meri dobrih 55 metrov in je za najvišjo v Sloveniji veljala osem let, vse do gradnje stolpnic v BS 3 v Ljubljani. Kako je v kranjskem nebotičniku živeti zdaj? »K sreči imamo dve dvigali, ki pa včasih malo nagajata, saj sta prav tako že v zlatih letih. Je treba res razmisliti o modernizaciji stavbe. Fasada je bila nekoč lepa, svetla, z leti je zaradi oksidacije aluminija postala siva, temna. Fasado je treba nujno toplotno izolirati. Pristojne institucije žal niso reagirale, in namesto da bi bili vsi balkoni enotni, je zdaj vsak malo drugačen. Nebotičnik bi namreč moral imeti enoten videz v skladu z videzom mesta,« je izpostavil Vladimir Tehovnik, dodal pa: »Bilo je nekaj manjših po­tresov v vseh teh letih, lestenci so se malo zamajali, razpok pa nobenih. Kaže, da je kar dobro zgrajen.« Tudi strokovnjakinja Nika Leben se strinja, da bi bilo treba kranjskemu nebotičniku zagotoviti vsaj najnižjo raven varovanja, da se ohranja njegova namembnost, da ima torej Zavod za varstvo kulturne dediščine nadzor pri prenovah v skladu z dogovori s stanovalci in vključenostjo v občinske prostorske akte. »V register kulturne dediščine na Gorenjskem smo vpisali tudi vse stavbe do leta 1975, v glavnem po seznamu, ki so ga pripravili na Fakulteti za arhitekturo. Kranjskega nebotičnika ni bilo na seznamu in mogoče je že čas, da ovrednotimo tudi to arhitekturo, da jo predlagamo za vpis v register,« je sklenila Nika Leben.