Ko rečemo bobu bob

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 15. september 2014 / 12:55

Ko rečemo bobu bob in popu pop, pomeni, da povemo dejstva in stvari ne olep­šamo. Sliši se preprosto, izvedljivo pa je teže. Od otroštva naprej nas učijo, naj govorimo resnico in resnico in samo resnico. Hkrati pa jih dobimo po prstih vsakič, ko ta resnica drugim ni všeč. Že majhen otrok hitro ugotovi, kaj želimo odrasli slišati, in večina nam to prodaja, dokler je roba uporabna.

Pozabljamo, da se otroci hitro učijo. Če so na začetku naših sprenevedanj še malce presenečeni, naj nas ne skrbi, kmalu se bodo navadili – skoraj vsi. Učimo jih, kako naj bodo veseli sestrice, čeprav bi jo še kako radi reklamirali in vrnili v porodnišnico. Ko to povedo, se nam zdi to dobra šala, haha, ki se ji smejemo samo odrasli. Zakaj bi se šalili iz tako resnih zadev? Mar niso rekli bobu bob? Ko jim ni všeč v vrtcu, zato ker jih vzgojiteljica ne vzame v naročje, jim prigovarjamo, da je vzgojiteljica zares prijazna. Čeprav starši pred vrtcem, za vrtcem in okrog vrtca šepetajo, da je vzgojiteljica res čudna. Vsi vedo, da nosi domov hrano, da ima neprimerne vzgojne metode in da se je otroci bojijo. Ampak nihče ne reče tega naglas. Ko reče otrok, se usuje nanj pst, ššššššš, vse je v redu. Je bob res bob? Mogoče se bo kdo od staršev opogumil, stopil do vodstva in povedal. Bob je bob. Če na stolu sedi nekdo, ki mu ugajanje ni mar, bo prisluhnil, preveril, ovrgel ali potrdil naše besede. Ne bo pa rekel: to se vam samo zdi, vam, mati, ki pretiravate v skrbi za svojega otroka. Ko bob postane bob, vsem odleže. Šepetanje poneha. Otrok ve, da smo ga slišali.

Tudi ko gre za stiske, fizične ali čustvene zlorabe, mora nekdo slišati. Ne tolažimo se s tem, da imajo otroci domišljijo. Iz boba ne delajo popa. Odrasli smo mojstri v tem. Izurili so nas celo tako daleč, da nihče več ne reče, da je vse skupaj navadno sranje. O ne, veseli smo, da imamo službo. Kako lepo. Srečni smo, da smo zdravi. No, to je v resnici lepo. Ampak to ne spremeni dejstva, da delajo z nami kot svinja z mehom. In mi še vedno zalivamo te iluzije, da je le tako. Hranijo nas z debilnimi zgodbami o revščini, o ljudeh, ki životarijo, in mi rečemo: Saj nam je lepo. Lahko bi bilo še huje. Mar res? Je to edina možnost? Kaj pa, če bi bilo lahko bolje? Kaj pa, če smo navadne reve, ki so zmetale premalo granitnih kock proti hiši, v kateri bi se morali boriti za nas? Saj smo. Naučili so nas, da se držimo vsak svojega koščka splava, da nas ne odnese. Ni prostora za tovarištvo. Pogum smo prodali za varnost. Kdo bo sploh še priznal, da so nas nate­gnili? Na vsakem koraku, z vsakim računom, z vsakim novim zakonom. S podlim trkanjem na vest, da zbiramo zamaške, hrano, oblačila za vse tiste, ki bi lahko delali. Pa nimajo kje. Ker ni nihče pravi čas rekel bobu bob. Nihče ne reče nič. Še moje besede so včasih preračunljive. Ne letijo kot puščice v nebo z željo po revoluciji. Mlačne obležijo v mlaki vseh povedanih in neslišanih.

In bojim se, da bom postala ena izmed tistih, ki rečejo psssst. Saj ni tako hudo. Lahko bi bilo še huje. Bodo to rekli tudi naši otroci? Hočem, da je bolje. In mi pravijo dobro obveščeni, da bo sedaj vse drugače. Da se obetajo boljši časi. Nov veter. Na oder stopajo novi pravljičarji. Oh, kako zelo bi potrebovala čarovnijo. Vsi bi jo. Vključno z Afriko, za katero je znamke zbirala že moja mami. Sedaj pa zbiramo zamaške. Za našo Afriko. Zgodba je enaka. Čigava je ta igra? Na šahovnici je še vedno največ kmetov. Ne skrbi me za nas. Ni pa to igra za otroke. Zato jim pravim: Ne bojte se reči bobu bob. Vsaj mami in atu. Če že drugje to ni zaželeno. Mogoče bo vsaj na ta način zrasel kakšen nov junak, ki bo bolj glasen od nas vseh. Nekdo, ki bo rekel: ni mi všeč. Nočem tega. Hočem boljše. Ne prodajajte mi sranja. Sranje je sranje. In pravljica je pravljica. V pravljicah se junaki ne ukvarjajo s sranjem. Eh, junaki! Lahko greste domov. Potrebujemo samo kmete. Takšne z vilami, ki znajo odmevati gnoj. In ki vedo, da nič manj ne smrdi, če ga polivaš s parfumom.

P. S.: Kdaj ste nazadnje rekli bobu bob?

Komentarji (1)

Vojko Pšenica

Res,žal zelo res na napake in sprijenost nihče ne opozarja, ker postane prijavitelj več težav. Tudi prijave inšpekciji niso dobrodošle, ker povzročajo delo inšpektorjem. Vse pospravljamo pod preprogo, zato imamo tako stanje v družbi.

2016-06-06 09:24:58