Med otroštvom in odraslostjo

Tu so najini otroci: 16, 14, 14, 9, 9. In so v puberteti. Ko sem oni dan prvim trem dejal, da še približno tri do štiri leta in bo lažje za vse nas, me je mlajši takoj opomnil, da temu ne bo tako, ker nato onadva prideta v puberteto. In na moje zagotovilo, da jaz ne bom odnehal, mi je moja najstnica odgovorila, da oni tudi ne bodo. Kar čez noč so se iz smejočih in prijetnih otrok spremenili v samotarske in molčeče (mulaste) odraščajoče najstnike. Že naslednji trenutek pa vedo mnogo več od staršev in prihajajo z raznimi željami in zahtevami. Kdaj in kaj se bodo pogovarjali, bodo oni odločali. Starši ne vemo več, kako se prav obrniti, da ne bo samo prepir v hiši. Še bolj je pa res, da niti pubertetniki ne vedo, kaj se jim dogaja. Samo odpira se jim toliko možnosti (beri: tudi nevarnosti).

To je drugo obdobje v razvoju človeka, ko možgani pospešeno rastejo. Otrok pridobi sposobnost abstraktnega razmišljanja in zdi se, da ne da lahko kreira le lastni domiš­ljijski svet, temveč tudi dejansko vsemogočno upravlja svojo okolico. Svoj miselni svet preverja v dejanskosti. V prvem delu pubertete so zanimivi vrstniki istega spola, nato drugega spola. Tako nas je (večino izmed nas) ustvarila narava. Hkrati se odraščajočemu otroku prične prebujati še telo in je najbolj normalno, da je otrok zbegan, kot da bi mu zmanjkalo kompasa. Drži pa tudi, da se tisti del možganov, ki je zadolžen za razsodno in preudarno odločanje (korteks), razvije najkasneje. Zato ni slučajno, da večina držav prizna polnoletnost pri 18 letih, nekatere države pa celo pri 21 (npr. ZDA, Švica).

Naloga staršev je, da razumemo pubertetnika, se z njim pogovarjamo, usklajujemo in mu s postavljanjem meja omogočamo varno življenje. Otroci nujno potrebujejo te meje, saj jih je strah novosti, ki jim kar prihajajo naproti. Tega seveda niti pod razno ne bodo priznali. Niti da jih je strah, še manj, da nas potrebujejo. Pa vendar s tem, ko otroku postavljamo meje, mu damo jasno vedeti, da nam je zelo mar zanj in da preprosto želimo vedeti, kje je, s kom je in kaj dela. Otroci nam bodo odpustili, če jim ljubeče in odločno težimo, nikoli pa nam ne bodo odpustili, če se zanje ne bomo zanimali (tudi s teženjem). Ker jim omejujemo njihovo porajajočo svobodo, so seveda zelo jezni. Pri nas je to dovoljeno, dokler so spoštljivi (uporaba kulturnih besed) in ne delajo škode (npr. loputanje z vrati).

Da pa bomo lahko dostojno postavljali meje in spoštljivo komunicirali z jeznimi najstniki, se moramo kot starši vedno in vedno znova notranje umirjati, sicer nas oni ne bodo jemali resno. In še uživali bodo, ker so nas razjezili. Jeza, ki nam jo oni prebudijo, je naša in nima veliko opravka z njimi. Držanje nekega reda ali strukture v družini je mnogo lažje, kadar sta oče in mati složna. Zato se potrudiva, da najprej midva uskladiva »taktiko«.