Zaprto in ne preveč napolnjeno

Zapisala sem: dobrodošla, Sicilija, in spomini so kar oživeli. Tura naju je z Izbranim vodila tudi v Modico, starodavno mesto, ki je postalo žrtev uničujočega potresa na Siciliji 1693.

A mesto so ponovno pozidali, zato je v nekaterih delih mogoče videti lepe in mogočne palače in cerkve elegantnega sicilskega baroka. A ni bil barok tisti, ki naju je pripeljal v Modico, ki mu pravijo tudi mesto čokolade. Vaba je bilo ime Salvatore Quasimodo, ki je zame napisal eno najlepših pesmi sploh, čeprav je vse le v treh vrsticah: Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, / s sončnim žarkom preboden: / in je takoj večer. (prevod Ciril Zlobec) Quasimodo se je rodil 1901 v Modici in umrl 1968 v Neaplju, 1959 pa je za svoje poezije dobil Nobelovo nagrado. Rojstno hišo, ki je zdaj muzej, sva našla, a uspelo nama je prebrati samo skromne podatke na spominski plošči. Na vratih je bil zanikrn list v plastiki in na njem odpiralni časi. In ob njem še eden, nakracan, na njem pa: zaprto. Midva sva samo stala in slabe volje strmela v tisti chiuso, skupina Rimljanov pa ni bila tako ponižna. Pesti so tolkle na vrata, slišati je bilo klice, če je kdo doma – pa nič.

Skupina temperamentnežev se je pridušala in neka signora je rekla, da se bo treba potolažiti s čokolado. Skupina se je smeje umirila, midva pa sva šla preprosto za njo. Pa se je vnelo spet glasno prepričevanje ali v Antico Dolcerio Rizza ali Antico Dolceria Bonajuto. Mi­dva sva bila hitro odločena: v tisto, katera bo prej na poti. In je bila Dolceria Bonajuto. Odprtje 1880. Stara oprema s pridihom elegance, čokolada pa vseh sort. Prvi smehljaj po tisti zaprti hiši: majhni koščki vabijo k nakupu. Poskusiš, sploh ni sladka, in se odločiš. Menda jo pridelujejo še po starem hladnem postopku. Cena je bila zasoljena in ker so poskusni koščki prvo lakoto potolažili, nisva imela nabasanih vrečk. Bova zdržala še do sedemdeset kilometrov oddaljene Sirakuze? Nisva. Vsaj kavo bi. Pa je bila ob kavi še imenitna rižota.

Rižota z bučo in orehi

Za 4 osebe potrebujemo: 2 čebuli, 400 g buče hokaido, 1,2 l čiste posnete mesne ali zelenjavne juhe, 2 žlici masla, 8 žlic olja, 300 g riža za rižote, 200 ml belega belega vina, 10 vejic peteršilja, 1 strok česna (po okusu), 4 žlice orehov, sol, poper, 100 g parmezana.

Čebulo olupimo in drobno sesekljamo. Bučo operemo, osušimo, prerežemo in odstranimo peščičevje. Neolupljeno narežemo na 1,5 cm velike kosce. Juho segrejemo in pustimo na toplem.

Na maslu in 2 žlicah olja steklasto prepražimo čebulo, dodamo bučo in pražimo 1 minuto. Nato pridamo riž in pražimo še 2 minuti. Zalijemo z vinom in počakamo, da popolnoma izpari. Potem prilijemo toliko juhe, da je riž pokrit. In ponavljamo, ko juha izpari. Rižoto kuhamo približno 20 do 25 minut, glede na navodilo na zavitku riža. Ko je riž še na zob, potegnemo kozico z ognja, solimo, popramo ter previdno vmešamo parmezan.

Medtem ko se rižota kuha, operemo, osušimo in sesekljamo peteršilj. V porcelanasto skledico vlijemo 6 žlic olja, dodamo peteršilj (in česen) ter sesekljane orehe in ponudimo z rižoto.

Pa dober tek!