Blitva

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 3. september 2014 / 11:46

Pučišča žge avgustovsko sonce. Z osemdesetdekagramsko blitvo pod pazduho iščem senčne strani ulic. Na dopustu sem in moja poldnevna naloga je bila priskrbeti blitvo. Peter bo pekel orade. Mimogrede izpod sončnih očal ošvrknem naslove od vročine porumenelega tiska na stojalu trafike. V Sloveniji je 15 stopinj in dežuje, na prvi strani je bodoči predsednik slovenske vlade s kravato, tudi drugi okrog njega so zapeti do grla. Kadarkoli koga vidim s kravato, pomislim, da gre na pogreb; če ne na pogreb, pa na poroko. Kako lahko človek dela s kravato okoli vratu? Kako smešni so videti iz perspektive človeka na dopustu, ki je v sandalah, kratkih hlačah in mornarski majici s slamnikom na glavi. Celo nasmehnem se, grem mimo časopisov in ujamem senco, ki se razteza proti Grikuli. Tam sedi Slovenec, ki se od daleč dere, koliko sem plačal za blitvo. Potiho, kulturno mu skoraj prišepnem, da ne vem, ker sem račun odvrgel takoj, ko sem zapustil zelenjavarsko stojnico. »A ti veš, da je tukaj blitva dražja kot v Sloveniji?« pravi Slovenec, katerega ime sem pozabil oziroma mi ga sploh ni povedal dan prej, ko sva se spoznala pri pitju kave v Marinu. »Ne vem,« sem odgovoril in odhitel naprej, češ čakajo me orade, kar pa sploh ni bilo res, saj je ura kazala komaj osem zjutraj, orade pa naj bi bile na mizi šele proti večeru, ko naj bi sonce zmanjšalo temperaturo na primerno za bivanje. Ni me izpustil iz samogovora. Hitel je razlagat, da so Hrvati tatovi, ki človeka okradejo sredi belega dneva, da so trajekti predragi, kaj šele blitva, in da je kava sicer dobra, ampak za vas, v kateri smo, odločno predraga, da je morje sicer čisto, a pretoplo, in da to ni normalno, da v Sloveniji vseskozi dežuje, tu pa taka vročina brez kaplje dežja … In ni trajalo nekaj stavkov in že smo bili pri notranji politiki deževne Slovenije. »Bo sestavil vlado?« Sončna očala sem pomaknil proti vrhu nosa, celo glavo malce prepognil v vratu, lahko je videl moje oči … Lahko bi ugotovil, da so še nekoliko zaspane, a ni. »Kaj me gledaš? Jaz pravim, da jo bo, vendar bo to še bolj kurčeva vlada kot pa vse prejšnje ...« Potem sem očala spustil še bolj na rob nosu in mu oči še bolj ponudil na ogled – zdaj bi moral prepoznati te zenice, pa jih ni.

V Pučišču čas teče enako kot pri nas, samo mi, dopustniki, mislimo, da je tam vse počasneje in pri nas vse hitreje. Poznamo zgodbo o turistih in romantiki. Pučišča niso romantičen kraj, je pa zelo lep, tam ljudje ne živijo od turistov, ampak od svojega dela. Največ jih dela v kamnolomu, ker pa je ta kamnolom zdaj polovico svojih delavcev odpustil, jih še vedno največ dela s kamnom, vendar v zasebnem sektorju. Potem ko človek ves dan dela v kamnolomu in se vrača domov in spotoma opazuje nas, turiste, z blitvo pod pazduho ali pač blazino, rokavčki, plavutkami in sončnimi očali – pravzaprav nas zaradi utrujenosti sploh ne opazijo – naletijo na Slovenca, na katerega sem naletel tudi jaz, ki jim govori, da je njihova vas, ki je pravzaprav največje mesto na otoku Braču, precej neturistično in da ne ve, zakaj je tako, ko pa je konec koncev vas zelo lepa in ima zaradi te lepote velik turistični potencial. Takrat pride kamnolomcu na misel, da bi zbil še kaj drugega kot samo kamen, braški beli kamen.

Klik nazaj v Grikulin vrt, kjer z blitvo pod pazduho poslušam Slovenca, ki me sprašuje o bodoči vladi. Zdaj teče že dialog. Branim se z besedami, da me trenutno zanimajo le blitva in Petrove orade ter da sem se spomnil, da sem pozabil v trafiki kupiti Sportske novosti in Zagorja. Na dopustu sem in na dopustu najraje možgane pasem na brezskrbnih pašnikih, ki se mi razprostirajo po moji kratki pameti. On mi hiti razlagat, da moje početje ne koristi nikomur, ker se bom moral prej ali slej zopet soočiti s kruto realnostjo vsakdana tam zgoraj v Sloveniji. Kmalu bi se spustil v prepir, a mi na rame v mornarski majici sede dobri angel v obliki gusarske papige, ki mi prišepne, naj nadaljujem pot proti hladilniku, v katerega bom odložil blitvo, in naj Slovenca pustim ob njegovi jutranji kavici in v skrbeh za Matkurjo. Hvaležen sem mu in brez besed stopim od njegove mize, se obrnem na peti in mu v pozdrav namenim stavek: »Lepo te je bilo srečati, še bi se pogovarjal s tabo, vendar moram blitvo dati v hladilnik. Nasvidenje.« Ni mi odzdravil, zahteval je odgovor na vprašanje: »Kakšno je tvoje mnenje o neverjetno slabem vremenu v Sloveniji in ali bo to vreme vplivalo na Mira Cerarja?«

»Kmalu se bo začelo svetovno prvenstvo v košarki. Nujno moram po Sportske!« On kriči za mano, da šport ne bo rešil države in da smo mi, športni navdušenci, tudi precej krivi za slabo klimo v državi. Za vogalom si oddahnem, popravim desno sandalo in se vprašam: Mar je normalno, da sem možgane tako zlahka spustil na pašo. Da. Vrnil se bom spet v vsakdan, ampak sem prepričan, da imam pravico vsaj za štirinajst dni zbežati od njega ali kakor pravijo športniki: počitek je pol treninga.