Boštjanu Bogataju v slovo

Besedilo: Gorenjski glas
Kategorija: Gorenjska / petek, 29. avgust 2014 / 12:06

Njegov odhod je tako čustven, da je nekrolog nekoliko drugačen, svoje misli smo zapisali sodelavci, novinarski kolegi, gospodarstveniki.

Boštjana sem poznala vse njegovo življenje. Spomnim se fantiča z debelimi očali, ki je zvedavo poslušal debato in bil tiho kot miška, da mu ne bi kaj ušlo. Ko smo odhajali, je Jože navrgel, mar nismo Poldkinega Boštjana okužili z novinarstvom. Dvajset let kasneje je res postal novinar. Spomnim se, kako je po Poldkinem odhodu v pokoj prišel k meni in dejal, da bi rad pisal, da mu v komerciali, kjer je pri Gorenjskem glasu začel, ni najbolj všeč. Prav, pa poskusi. Njegovo veselje je bilo neizmerno. Uspelo mu je, v trinajstih letih je postal prepoznavno novinarsko ime Gorenjskega glasa in le ugibamo lahko, kaj vse bi še napisal, če ga ne bi ustavila bolezen. Tako pogumno se je spopadel z njo, da je njegov zadnji boj vreden vsega spoštovanja.

Marija Volčjak

Ko je Boštjan februarja odšel na bolniško, smo njegovi sodelavci prevzeli pisanje o gospodarstvu ter občinah Gorenja vas - Poljane in Žiri. Ni mu bilo vseeno, kaj in kako pišemo. Naše delo je spremljal kritično, a nas je tudi pohvalil. Po telefonu nas je opozoril na kak pomemben dogodek, nam predlagal teme za pisanje. »Napišite kaj o socialni kapici, o tem, kako gorenjska podjetja poslujejo z Rusijo in Ukrajino,« mi je predlagal prejšnji teden. S časopisom je »dihal« do zadnjega, še v nedeljo ob sedmih zjutraj mi je poslal e-pošto, v ponedeljek, prav med sejo uredništva, smo izvedeli ...

Cveto Zaplotnik

Boštjana sem sprva doživljal v senci njegove mame Poldke. Zato sem bil prijetno presenečen, ko je vztrajno in samostojno izstopal iz te velike sence in postajal vse boljši novinar in urednik. Mama Poldka je lani iz kroga življenja odšla po naravni poti, Boštjana je usoda iz njega dobesedno iztrgala, na način, ki je proti naravi in proti razumu. Boštjan in Leopoldina Bogataj sta imeni, ki ostajata, tako na straneh našega časopisa kot v analih gorenjskega in slovenskega novinarstva, v ponos sta tudi njunim najbližjim.

Miha Naglič

Boštjan ni bil le sposoben novinar, katerega razvoj sem imela kot ena najstarejših sodelavk priložnost spremljati od njegovih okornih začetkov, pač pa tudi dober kolega in prijatelj. Od vsega sem pri njem najbolj cenila njegovo socialno čuječnost, ki mu je človek glede na njegovo nonšalantno vedenje ne bi prisodil. Boštjan je kot boter namreč vsak mesec pri­speval za enega od revnih otrok v dobrodelnem projektu Botrstvo za lepši jutri vaših otrok.

Danica Zavrl Žlebir

Toliko je misli, ki bi jih rada povedala o Boštjanu, pa bi bila predolga. Bil je predvsem zelo dober prijatelj in sodelavec. Hvaležna sem, da sem ga poznala. H komu bom šla sedaj po nasvet? Ostali so mi lepi spomini nanj. Spomnim se: ko sva šla »delat« kolesarsko pot po Škofji Loki, me je pomiril: »Tina, saj bova šla počasi,« na koncu pa sva se ustavljala vsake pol urice zaradi njega, bilo je veliko smeha. Zabavno je bilo z njim. Težko pišem te besede, ker še vedno pogledujem proti vratom, da bo prišel in nas pozdravil z »Bog daj zdravja«.

Tina Dokl

Novica nas je tudi v Jelovici pretresla. Poznal sem ga kot strokovnega novinarja, s pravo mero analitične natančnosti, v želji po poročanju pozitivnih zgodb. Tak je bil tudi Boštjan sam, pozitiven in zvedav.

Gregor Benčina

Boštjan, le tvoje besede so ostale v času, ki ne mine, za srce in spomine, da presežejo bolečino praznine in tišine.

Štefan Bertoncelj

Če kdo misli, da je bil Boštjan izjemen analitik gospodarskih smernic, poznavalec gorenjskega gospodarstva, neutruden pisec analitičnih in informacij polnih člankov, se nikakor ne moti. Nazadnje sva več kot eno uro po telefonu govorila o prihodnosti slovenskega in gorenjskega novinarstva, sploh časopisja. In kot dva zaprisežena kritika ugotovila, da danes je bil pa njegov (in vaš, naš) cajtng res dober. A bil je še toliko, toliko, toliko več. Malo jih je s tako bistroumnim, inteligentnim, mestoma cinično obarvanim smislom za humor, kot ga je imel Boštjan. Vas je presenetilo, ker ga poznate kot resnega analitika in poročevalca? Ko bomo prijatelji naslednjič pripravljali kakšnega od naših skečev in domislic, nam bo zelo hudo. Niti približno tako duhoviti, izvirni, iskrivi ne bodo. Boštjan, kdo bo zdaj igral glupo televizijsko blond poročevalko?

Primož Knez

Z Boštjanom sva v Gorenjskem glasu, tedaj še študenta, začela delati skoraj istočasno pred približno dvajsetimi leti. Prišel je kot sin tedanje odgovorne urednice Leopoldine Bogataj, a je hitro znal stopiti iz njene sence. Šel je po svoji poti in se razvijal v do­brega, angažiranega novinarja, ki ni prenesel izkrivljanja resnice. Gorenjski glas mu je bil zelo pri srcu in ni mu bilo vseeno za njegovo prihodnost. Tudi zato se je aktivno vključil v postopek notranjega odkupa. Bil je odličen sogovornik, po­slušalec, opazovalec. Znal nas je nasmejati, pa tudi presenečati. Vsaj mene je s korajžo in pozitivnostjo najbolj presenetil v zadnjega pol leta, kar smo vedeli za njegovo bolezen. Žal nas je vse, ki smo skupaj z njim verjeli v njegovo ozdravitev, presenetil tudi v ponedeljek in nas nepričakovano zapustil. Izgubili smo dobrega sodelavca, nekateri tudi prijatelja.

Simon Šubic

Vem, da te ni več, a tega kar ne morem sprejeti. Nočem verjeti. Vem, da se bom še mnogokrat spomnila nate. Te hotela slišati, videti, počvekati s teboj. Si želela s teboj komentirati vse sorte stvari in se zraven še malenkost zgražati, predvsem pa – smejati se s teboj. In smeha je bilo veliko, ane? Morda je ravno zato zdaj toliko več solza. Preveč? Ne vem. Vem pa, da sem lahko srečna, ker si del mojega življenja. Srečna, a s solzami v očeh ti kličem zbogom.

Špela Ankele

Ah, Bogataj. Tako sem ga imenovala sama pri sebi, kadar je bil spet trmast in nepopustljiv. Tudi v tem je bil podoben svoji mami, naši nekdanji urednici. Spet ne odneha, sem si mislila, ko je vztrajal, da kakšnega članka ne bo napisal ali da kakega drugega vsekakor bo. Ali pa da naj ga napišem jaz, na primer. In tisto, kar je mislil, nam je vedno povedal v obraz, brez ovinkov. Boštjan. Tako sem mu pravila, kadar sva se čez redakcijo srečala s pogledi in mi je pomignil, da greva ven, na … svež zrak. In me je s širokim na­smehom vprašal, če so me moji doma spet razjezili. Ali mi požugal, ker me je zalotil, da sem kuverto s podatki o plači spet neodprto potisnila v predal, ne da bi preverila, če vse številke držijo … Saj ne vem, kje ga bom bolj pogrešala. V pisarni? Pred njo? Povsod?

Marjana Ahačič

Še vedno se ne morem sprijazniti, da s spodnjega dela redakcije ne bo več slišati tvojega hudomušnega »opa«, kadar je kdo od nas z zgornjega konca v iskrivi debati povišal glas. Ne, ni nama manjkalo besed in pogovorov vsa ta leta, čeprav jih je bilo, šele zdaj se zavedam, tako zelo malo, saj sva se zares poznala le kakih petnajst let. Vse od začetka tedna, ko si tako iznenada odšel, kolikokrat pomislim, da le za kratek čas, se v glavi vrtijo slike in spomini na vsa naša druženja, zajebancije in resne stvari, ki smo jih sodelavci delili s teboj in ti z nami. Mi, Glasovci. Marsikdaj sem ti zavidal pogum, bodisi v besedah ali dejanjih. Ko si se za nekaj odločil, nisi veliko razmišljal, ampak si ostal zvest sebi in svojemu prepričanju, ne glede na po­sledice. Novinarski poklic in Gorenjski glas sta ti veliko pomenila. Ni ti bilo vseeno za časopis, njegovo usodo, ali kot bi ti dejal, za našo skupno prihodnost. »Kdo bi rekel, da sem čuden, ker namesto o bolezni sredi noči razmišljam o časopisu,« si mi povedal v zadnjem pogovoru. Dogovorila sva se, da bova pokomentirala nastope naših košarkarjev na svetovnem prvenstvu, zato vem, da tekem v prihod­njih dneh ne bom spremljal sam. Vedno boš tu nekje. Vem, Boštjan, sprijazniti se bomo morali, da si odšel. Ampak ne skrbi, vedno bomo ostali Glasova ekipa. Čeprav ta brez tebe nikoli več ne bo popolna.

Igor Kavčič

Boštjan se je vedno znal postaviti zase, in če je bilo treba, se je zavzel za drugega. Svoje mnenje je povedal jasno in glasno, ne glede na to, si se strinjal z njim ali ne. Ravno to neposrednost sem pri njem zelo cenila. Čeprav je bil zelo razumski in prizemljen človek, pa je imel tudi nežnejšo, bolj čustveno plat. Včasih, ko sva klepetala po telefonu o resnih stvareh, sva se ujela, da se pogovarjava tudi o skupnih znancih, njihovih družinah, novih ljubeznih, ki se rojevajo, ali starih, ki zamirajo. Bil je edini, ki me je klical Brunči, vendar je bil to zanj le nadimek zame. Že po tonu, kako ga je izrekel, sem vedela, ali je dobre ali slabe volje. Nikoli ni pomanjševalnice priimka uporabil na način, kot to počnejo ljudje, kadar od tebe kaj želijo. Njegova precej prezgodnja smrt me žalosti.

Alenka Brun

»… ampak jaz itak napišem kaj gospodarskega zgolj po sili razmer, drugi pa tudi. Skratka, nujno moraš priti čim prej nazaj v službo!« sem mu napisala pred nekaj tedni v elektronskem sporočilu, žal zadnjem … Vsi smo držali pesti, da bi v boju z boleznijo zmagal, ves čas smo bili prepričani, da se bo nekega dne, zmagovalec v bitki, vrnil nazaj v redakcijo, na konec našega redakcijskega »avtobusa« … Ne morem dojeti, da se to ne bo nikoli več zgodilo … Zelo te bomo pogrešali, naš dragi Boštjan …

Urša Peternel

Boštjanova smrt me je zelo prizadela. Kar verjeti nisem mogel, ko sem v torek zjutraj na prvi strani časopisa Gorenjski glas prebral vest o njegovem slovesu. Tako mlad je bil še in na tako uspešno novinarsko pot je stopal! To so bile njegove sanje. Z Boštjanom sva se kljub razliki v letih do­bro razumela. Ne samo zaradi večletnega skupnega dela, ampak tudi zato, ker je bila njegova pokojna mama Poldka moja dolgoletna sodelavka in prijateljica in ker je bila moja hčerka Katja Boštjanova sošolka v osnovni šoli. Prijateljski in spoštljiv odnos do mene je negoval tudi zadnja leta, ko sem zaradi upokojitve redkeje prihajal v uredništvo. Hvala! Pa še nekaj. V svojem arhivu hranim kar nekaj fotografij sodelavcev. Na Boštjana me bo spominjala tudi fotografija z izleta v Avstrijo in Nemčijo po zaključku tečaja nemščine. Ta izlet je bilo moje zadnje daljše druženje z njim. Počivaj v miru in sanjaj, dragi Boštjan!

Jože Košnjek

»Ej, a veš, da se nama obeta ogromno denarja,« me je imel Boštjan navado ob izidu Kranj­čanke že takoj ob prihodu v pisarno v svojem značilnem sarkastičnem slogu seznaniti z »najinim« horoskopom. Ne vem, če je bilo ravno nebesno znamenje, ki sva si ga »delila«, tisto, zaradi česar sva si bila v marsičem tako zelo podobna. Je bila pa verjetno ta podobnost kriva, da je med nama hitro prišlo do kratkega stika, ki pa sva ga zgladila, še preden je prek pisarne prikorakal do moje delovne mize in se mi v znak sprave šegavo nasmehnil. Ker nikoli nismo bili samo sodelavci, ampak tudi prijatelji, zaupniki in drug drugemu v tolažbo, če je bilo treba. In zato lahko rečem le, da ga bom pogrešala, pa čeprav s temi besedami še zdaleč ne opišem vseh občutij, ki se mi v teh trenutkih porajajo v povezavi z Boštjanom.

Mateja Rant

»A še kar kadiš?« ga vprašam. »Dokler bom lahko kadil, pomeni, da sem še živ,« je odgovoril. Tedaj, le kak dober teden dni nazaj je bilo, nisem mogla vedeti, da so bili to zadnji stavki, ki sva si jih izmenjala. Ogenj bi ti danes podarila, če bi le lahko. Dragi Boštjan, pogrešala te bom in že pogrešam tvoje kritične misli, tvojo neposrednost in nepopustljivost v tistem, za kar si menil, da imaš prav. Najina pogosto iskriva izmenjava besed je rodila le najbolj­še. Tolaži pa me misel, da lahko pogledam nekam daleč gor in vem, da se mi boš nasmehnil.

Suzana P. Kovačič