Iz Bohinja do Škofje Loke po makadamu!

Saj ni res, pa je!

Ni res!

Nikakor ni. Iz Bohinja proti Selški dolini pelje lepa, asfaltna cesta. Že res, da s Soriške planine dobršnega dela ceste dolgo ni pokrival asfalt. Spominjam se, ko me je pot zanesla k staremu vipavskemu vinogradniku, ki je dolga leta gorenjske gostince zalagal z vinom. Prvo, kar me je vprašal, ko je izvedel, od kot prihajam, je bila cesta s Soriške planine proti Bohinju. Še vedno ni asfaltirana. Takrat ni bila, sedaj pa že mnoga leta je. So bili pač časi, ko so marsikje občinske meje označevale razkopane ceste. Saj je celo tako pomembno cestno povezavo med Škofjo Lokom in Kranjem nekje na sredini krasil odsek, ki so ga hudomušneži poimenovali po prazniku z začetka marca. Toda to je bilo nekoč. Danes so cestne povezave vse drugačne. Že res, da v zadnjih mesecih na cesti Sorica–Podrošt vozimo tudi po nekaj sto metrih makadama in da po njej uradno ne morejo voziti avtobusi. Toda to je zaradi prazne državne blagajne in dolgotrajnosti del. Za primerjavo: vrtanje tunela med Podbrdom in Bohinjem pred stotimi leti je vzelo vsaj pol manj časa kot obnova dobre polovice omenjene ceste.

Drugače pa se iz Bohinja v Železnike in Škofjo Loko pripeljemo kolikor toliko udobno. Pa ne le to! Potniku, ki si vzame čas, se ponujajo razgledi kot le malo kje. Na bohinjski strani vasice, hribovje in vršaci, z druge strani razgled proti razpotegnjeni Davči, Cerkljanskemu in Loškemu pogorju. Cesta pelje skozi Sorico, eno najlepših slovenskih vasi. To ni le domišljavost domačinov. Če ne bi bilo tako, v njej ne bi bilo posnetih toliko slovenskih filmov. Cesta pelje skozi Železnike. Lepo urejeni po poplavah in zanimivi zaradi železarske preteklosti in industrijske uspešnosti sedanjosti ima popotnik kaj videti in izvedeti. In še marsikaj najde popotnik. Tudi vso boljšo gostinsko ponudbo.

Je res. Po makadamu?

Seveda je! Če upoštevate cestno signalizacijo in vam dejansko stanje ni znano ... Če vozite iz Bohinja, pripeljete do križišča s skoraj neobičajno velikimi smerokazi. Dvoma ni. Leva cesta vodi proti Podbrdu in Tolminu, tudi Soriški planini, desna do Železnikov in Škofji Loki. Če ste sledili smerokazu, se boste po slabem kilometru znašli na makadamu in se po njem peljali skoraj dvajset kilometrov do Rudnega. Sredi gozda. Domačini že vemo, kaj pa tisti, ki tod vozijo prvič? In tujci. Ne enih ne drugih ni tako malo. In motoristi. Ti imajo priložnost okušati idiliko svojih dedov izpred petdesetih let, ko motorno kolo ni bilo namenjeno razvedrilu, pač pa je bilo za mnoge nujno prometno sredstvo. Tako kot dedje se morajo tudi dandanašnji vsake toliko časa ustaviti, da očistijo očala in nos ter izpljuvajo cestni prah. In pozimi, ko je gozdna cesta največkrat zaprta!

Pa bi radi veljali za gostoljubne in verjeli v turizem!

Srčno upam, da bo uredništvo Gorenjskega glasa moje pisanje objavilo. Dosti manj ali skoraj nič, da bi pristojna institucija in njen šef nanje odgovorila. Tako se tudi ne bojim, da bi mene in bralce poizkušali s strokovnimi argumenti prepričati, da je stanje strokovno upravičeno in utemeljeno.

V tej naši podalpski deželici bi bilo možno tudi to!

Marijan Peternelj