Kot prostovoljki v Etiopijo

Besedilo: Nastja Bojić
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 16. avgust 2014 / 09:14

Dvaindvajsetletna Neža Studen iz Sebenj in 21-letna Urška Žonta iz Tržiča sta študentki jeseniške Fakultete za zdravstvo, ki septembra odhajata na humanitarno delo v etiopsko vasico Kobo.

Križe – Neža in Urška sta bili sošolki že v srednji šoli, medsebojno vez pa ohranjata tudi v času študija. Do zaključka slednjega jima manjka le še diplomska naloga, in ker bosta imeli kot absolventki malo več časa kot sicer, sta se odločili kot prostovoljki oditi v Etiopijo. Pri organizaciji jima je pomagal kriški župnik Ivo Kožuh, ki ju je povezal s salezijancem in aktivnim misijonarjem Jožetom Andolškom.

Zdravil ne bosta nesli čez mejo

Skoraj diplomirani medicinski sestri bosta od 18. septembra do 17. decembra nastanjeni pri sestrah uršulinkah afriškega rodu, kjer bosta imeli zagotovljeno brezplačno prenočišče in hrano. Delovali bosta v varovanem kompleksu na tisoč sedemsto metrih nadmorske višine v vasi Kobo, kjer so sirotišnica, vrtec in bolnišnica. Ker se je treba na tovrstne podvige ustrezno pripraviti, sta Neža in Urška že kupili letalski karti, se cepili, uredili zdravstveno zavarovanje, si priskrbeli antimalarike, poskrbeti pa morata še za turistično vizo. Pri pripravah sta pozorni tudi na stroške, ki niso majhni, saj sta skupaj odšteli že dobrih dva tisoč evrov, nekaj denarja pa morata vzeti tudi s seboj, ker nikoli ne veš, kaj te čaka. Sami sta kupili tudi del potrebnega materiala za delavnice, ki jih bosta pripravili za afriške otroke – papir, barvice, perlice in podobno. Čeprav prebivalci Etiopije potrebujejo zdravila, jih dekleti ne bosta vzeli s seboj, saj imata omejeno količino prtljage. Poleg tega je stopnja korupcije v eni najrevnejših afriških držav zelo visoka, zato obstaja veliko tveganje, da Neži in Urški ob prihodu na letališče v Adis Abebi poberejo več kot polovico zdravil in za prenos blaga zahtevajo plačilo, kot se je to zgodilo dekletom, ki so v Etiopijo odšle leta 2010.

Naučimo jih skrbeti zase

Da bi se izognili tovrstnim zapletom, dekleti zbirata finančna sredstva, s katerimi bosta domačinom kupili tisto, kar najbolj potrebujejo. »Šele ko bova prispeli tja, bova videli, kaj morava priskrbeti ljudem. To ne pomeni, da jim bova dali denar, ki bi ga lahko brezglavo zapravili, ampak bova z njimi odšli po tisto, kar potrebujejo,« pojasnjujeta Neža in Urška, župnik Ivo Kožuh pa poudarja, da miloščina ni najboljši način pomoči: »Misijonarji denarja ne delijo, temveč ga porabijo za nakup potrebnega materiala ali za zaposlitev domačinov, kot je to na Madagaskarju storil misijonar Pedro Opeka. Tako ljudje začnejo živeti dostojno in človeka vredno življenje, saj so sposobni poskrbeti sami zase, to pa je tudi pravi način pomoči.«

Denar ne odtehta

Bolj kot morebitne nevarnosti, ki sicer človeku pretijo povsod, Nežo in Urško vznemirjajo prihajajoče izkušnje. Zavedata se, da bosta veliko doživeli in se marsikaj naučili, tega pa ne more nadomestiti nikakršno plačilo. »Delo z ljudmi naju veseli, in čeprav bi v teh treh mesecih s študentskim delom zaslužili kar nekaj denarja, se to ne more primerjati s tem, da bova pomagali tistim, ki pomoč zares potrebujejo,« pove Neža. Sočutje, ki ga dekleti gojita do soljudi, veseli tudi župnika, ki Neži in Urški zaželi vso srečo, ter pogovor sklene z naslednjimi besedami: »Cerkev spodbuja ljudi, da bi znali svoje dobrine, svoj čas in same sebe deliti v dobro drugih. Vera namreč živi na terenu, kjer se krepi v povezovanju z ljudmi, človeka pa bogatijo prav tiste stvari, ki jih počne z ljubeznijo.«