Med navadami, ki jih je Maja Krmelj prinesla iz Kitajske, je tudi pitje vroče vode. / Foto: Igor Kavčič

Petindvajset črk za šest tisoč pismenk

Triindvajsetletna Maja Krmelj z Orehka pri Kranju je diplomirana sinologinja. Najprej so jo pritegnile pismenke, na študijskih potovanjih na Daljni vzhod pa jo je Kitajska očarala v mnogih pogledih, po svoji prostranosti in raznolikosti, bogati in burni zgodovini, jeziku in kulturi ter prijaznih ljudeh.

Kitajščina je tonalen jezik, ima štiri tone, ki so bistveni pri izgovarjavi. Pomembnost tonov sem spoznala na Kitajskem, ko sem v restavraciji trikrat naročila narobe, ker sem isti zlog povedala v napačnem tonu in sem recimo namesto juhe dobila sladkor.

Število prebivalcev na Zemlji je že preseglo sedem milijard. Od tega po približnih ocenah okrog milijardo in pol ljudi govori kitajski jezik. Več kot dvajset odstot­kov vseh Zemljanov torej. Mednje sodi tudi Maja Krmelj, ki odlično govori še drugi najbolj razširjeni jezik angleščino, sporazumeva pa se tudi v petem svetovnem jeziku, ruščini. Beseda je tekla o kitajskem jeziku in njenih izkušnjah z njim doma in na Daljnem vzhodu. Na mojo srečo sva se pogovarjala v slovenščini, ki še vedno pride prav dobrima dvema milijonoma prebivalcev Zemlje.

Kaj prepriča slovenskega maturanta, da se vpiše na študij sinologije?

»Ob angleščini in francoščini, ki sem se ju učila na gimnaziji, sem hotela študirati še enega od pomembnih svetovnih jezikov, kot so ruščina, japonščina ali kitajščina, pri čemer sem v mislih imela, da bi ta jezik kasneje uporabljala še za kaj drugega kot le za poučevanje. Kot mlado vedoželjno dekle so me za študij sinologije, torej kitajskega jezika in kulture, prepričale velikost in raznolikost države, njena bogata zgodovina, v prvi vrsti pa so me očarale pismenke, njihove »črke«. Študij me je že od samega začetka navdušil, zato sem bila prepričana, da ga bom tudi uspešno zaključila, ne glede na sicer kar velik osip iz prvega v drugi letnik.«

Kitajski jezik in pisava sta in bosta zaradi svoje poseb­nosti in drugačnosti za povprečnega Evropejca najbrž vedno precejšnja eksotika … Kako ste se vi spopadli s pismenkami in »pojočo izgovarjavo«?

»Pri nas se zadnja leta v prvi letnik vpiše od trideset do štirideset študentov. Kolikor sem se pogovarjala s kolegi študenti iz drugih držav, ima oddelek na Filozofski fakulteti zelo dobro zastavljen program. Za temeljitejše poznavanje jezika in kulture pa je seveda nujno pridobljeno znanje preizkusiti na Kitajskem ali v Tajvanu. Sama sem v teh letih trikrat potovala na Kitajsko. Že po prvem letniku sem se odpravila za mesec dni v Šanghaj, kjer sem na kraju samem spoznala vso veličino in raznolikost jezika.

Kitajščina je tonalen jezik, ima štiri tone, ki so bistveni pri izgovarjavi. O pomembnosti pravih tonov so nam sicer govorili že profesorji, a sem to spoznala šele, ko sem prišla na Kitajsko in v restavraciji trikrat naročila narobe, ker sem isti zlog povedala v napačnem tonu in sem recimo namesto juhe dobila sladkor. To je zelo nedolžna napaka, lahko pa se ti zgodi, da zaradi napačne izgovarjave tudi koga užališ ali pa na primer samo blebetaš nesmisle.

Tretji letnik je doma nekoliko počakal, saj sem za eno leto odšla na študij v Nanjing, staro kitajsko prestolnico. V tem letu sem spoznala, da poti nazaj ni, v življenju se bom poklicno ukvarjala s Kitajsko. Nazadnje sem bila po končani diplomi še na Tajvanu in nato na jugu Kitajske, kjer sem še opravila en semester študija. Seveda mi je za vse te študije uspelo pridobiti štipendijo kitajske vlade. Žal v Sloveniji ni veliko možnosti stika z jezikom, razen če si ogledaš kakšen film na računalniku, zato so taka študijska bivanja na Kitajskem zelo koristna.«

Saj res, kakšna pa je kitajska tipkovnica na računalniku, je mar neskončna?

»Podobno kot naša, saj imajo tudi oni uradno latinično transkripcijo. Pritisnemo črko v latinici, napiše pa se ustrezna pismenka.«

… ki jih ima kitajščina več tisoč?

»Uradno je okrog petdeset tisoč pismenk, če vključimo tudi razne posebnosti iz posameznih delov države.«

Koliko pismenk po končanem študiju obvlada diplomiran sinolog iz Slovenije in ali je s tem znanjem mogoče preživeti na Kitajskem?

»Obvladam kakih pet do šest tisoč pismenk in bi z njimi načeloma lahko normalno komunicirala s Kitajci. Seveda to zadostuje predvsem za osnovno preživetje, brez kakšne strokovne terminologije na primer.«

Vam je poleg tega, da ste se na Kitajskem dodatno izobraževali, znanje jezikov uspelo tudi »spraviti v promet«?

»Pri nas smo študenti sinologije na fakulteti učili dijake četrtih letnikov, da bi, preden se vpišejo na študij, videli, za kaj pravzaprav gre. Nekaj je mogoče prevajati za razne kitajske zdravnike, kar je v obojestransko zadovoljstvo, saj se tudi mi lahko kaj naučimo od njih. Pravzaprav mi je znanje kitajščine bolj kot v Sloveniji prišlo prav v njihovi domovini.«

To se sliši bizarno: poiskati si delo v državi z milijardo in tristo milijoni prebivalcev in zelo poceni delovno silo?

»Ravno nasprotno, na Kitajskem zame dela ne bi manjkalo. Ker sem v času izobraževanja imela le študijsko vizo, nisem mogla delati, kot bi lahko, sem pa učila kitajske otroke angleščine. Sicer imajo angleščino v osnovnih šolah, a je poučevanje neprimerno manj kvalitetno kot pri nas, vedeti pa moramo, da so tudi razredi veliki po petdeset otrok. Zato v družinah srednjega sloja iščejo dodatne učitelje za otroke. Večinoma imajo po enega otroka in vse vlagajo vanj. Angleščina je zanje pomembna, ker vedo, da so plače v tujih podjetjih precej višje kot v domačih.«

Kakšna je urna postavka za inštrukcije?

»Nekaj čez dvajset evrov. Bolje kot pri nas. V velikih mestih je tudi nekaj slovenskih podjetij in poslovnežev, kjer bi prav tako lahko našla delo. Je pa zanimivo, da je vsak od nas, slovenskih študentov, že nastopil kot statist v kakšni njihovih tv-seriji ali filmu, bili smo tudi gostje v raznih razvedrilnih oddajah. V eni od nadaljevank sem kot tujka jedla v restavraciji in celo nekaj povedala, v oddajah pa celo postavljajo vprašanja. Tujce zelo dobro plačujejo.«

Kako rečejo Evropejcem?

»Rečejo nam »stari tujec«, ali če bi prevedli dobesedno: »stari zunanji«.«

Imajo interes za tujce?

»Na vsak način. Spoznala sem precej Kitajcev in Kitajk, katerih cilj je, da se poročijo s tujcem in odidejo iz Kitajske. Na tujce gledajo kot na vozovnico v svet. Res pa je tudi obratno, da veliko tujcev pride tja po partnerja. Lahko bi govorili o nekakšnem pozitivnem rasizmu.«

Se vam je kdo ponujal v zakon?

»Se zgodi, a bolj za hec kot ne. Čeprav ne vem, če bi zagrabila … Kdo ve. Običajno matere ponujajo svoje še neporočene sinove. Kitajke so navdušene, ker imamo Evropejci tako lepo svetlo polt, in zelo všeč so jim naši nosovi …«

Ste se kdaj zalotili, da podzavestno domov prinašate tudi kakšno značilnost kitajske kulture?

»Kakšno navado zagotovo preneseš s seboj. Recimo tam vseskozi pijejo vročo vodo. Tudi sama sem se navadila, da jo doma zavrem in pijem vročo. Kdo je na podlagi njihovega čaščenja svetle polti tudi pri nas začel bolj skrbeti, da se ne izpostavlja preveč soncu, tako kot oni. Kitajci se ne »pečejo« na soncu.«

Kakšni so vaši načrti za prihodnost, se boste še vračali na Kitajsko?

»Vsekakor, saj poleg znanja kitajskega jezika potrebujem še kakšno drugo uporabno znanje, kot so ekonomija, mednarodni odnosi, sociologija in podobno … Hkrati želim še nadgrajevati znanje jezika, zato sem vpisala študij na univerzi v Tajpeju na Tajvanu. Ker je prišlo do birokratskih težav s štipendijo, sem morala študij preložiti za eno leto. Mislim, da bom v tem letu kar doma v Sloveniji hodila na predavanja, zraven pa si bom našla kakšno delo, povezano s tem, kar znam. Recimo, ko Kitajke pri nas zanosijo in hodijo k zdravniku, potrebujejo prevajalca, vse več pa jih ima tudi željo po učenju slovenščine.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Jesenice / sreda, 26. maj 2021 / 13:04

Sistem alarmiranja za Koroško Belo

Jesenice – Občina Jesenice bo kupila 180 tisoč evrov vreden alarmni sistem za potrebe spremljanja plazov nad Koroško Belo. Gre za mobilni sistem, ki vsebuje elektronske sirene, senzorje za nadzor p...

Objavljeno na isti dan


Razvedrilo / sobota, 9. avgust 2014 / 11:51

Snovičkanje

Konec julija so Terme Snovik gostile pravzaprav že kar vsakoletno tekmovanje za miss in mistra, konec tedna otroški festival, najlepša bikinka je Ljubljančanka, Navihanke pa so svojim oboževalcem prip...

Razvedrilo / sobota, 9. avgust 2014 / 11:00

Raj je raj na ...?

Kot vsako leto je festival Schengenfest tudi letos v svoje prijetno okolje ob reki Kolpi privabil zabave željne obiskovalce. In to kar okoli trideset tisoč. Z vsakoletnim izjemno bogatim i...

Nasveti / sobota, 9. avgust 2014 / 11:35

Če imate prvošolca …

..., vam bo mogoče tale zapis v pomoč pri pripravah na prvo leto šolanja. Čeprav so počitnice in nas čakajo menda vroči dnevi, jih lahko izkoristimo za aktivnosti, ki bodo otroku olajšale šolanje....

GG Plus / sobota, 9. avgust 2014 / 11:16

Od konjička do podjetniške ideje

Nekdanja novinarka in predstavnica za odnose z javnostjo Karmen Kogoj Ogris je pred enim letom kariero na omenjenih dveh področjih postavila na stranski tir in postala »gospodinja«, ki kuha za druge.

GG Plus / sobota, 9. avgust 2014 / 11:10

Petindvajset črk za šest tisoč pismenk

Triindvajsetletna Maja Krmelj z Orehka pri Kranju je diplomirana sinologinja. Najprej so jo pritegnile pismenke, na študijskih potovanjih na Daljni vzhod pa jo je Kitajska očarala v mnogih pogledih, p...