Brižinske spomenike zna na pamet

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / torek, 29. julij 2014 / 12:02

Matjaž Brojan je v les vrezal Brižinske spomenike, Stiški in Rateški rokopis, Trubarjev Abecedarium ter še nekaj najstarejših slovenskih dokumentov, katerih modrosti ni prenesel le na lipove deske, ampak tudi v svoje življenje. Ljubezen do zgodovine je nedavno kronal že s svojo trinajsto knjigo.

Matjaž Brojan, dolgoletni novinar, upokojeni sodelavec Radia Slovenija, prejemnik Steletovega priznanja in neutruden zbiratelj in ohranjevalec slovenske kulturne dediščine, je po izobrazbi profesor slovenščine, svojo strast do jezika, zgodovine in zapuščine naših prednikov pa zadnji dve desetletji združuje tudi z rezbarstvom.

Kletni prostori njegove domače hiše v Domžalah so ena sama knjižnica in arhiv, poln skrbno urejenih map, fasciklov, knjig in drugega gradiva, prav vsi prostori pa so po svoje zaznamovani tudi z lesom – s številnimi rezbarskimi izdelki, med katerimi je nekaj pravih umetnin. »Ko sem pred tridesetimi leti izgubil sina, mi je zdravnik svetoval, naj se ukvarjam s kakšnim fizičnim delom, ki me bo utrudilo in odvrnilo od črnih misli. Začel sem delati z lesom, rezbarjenje pa mi je poleg fizičnega napora začelo predstavljati tudi pravi intelektualni izziv, saj sem eden od tistih, ki se v stvari, ki jih počne, zelo poglobi. Predvsem pa sem poglobljen v preteklost, v življenje prednikov,« nam razloži Matjaž Brojan in nadaljuje, da je pred leti tako z največjim zanimanjem začel raziskovati, kako so naši predniki živeli, kaj so delali, česa so se bali, kaj so imeli radi in kakšni so bili njihovi ideali. »S predniki sem res močno povezan in prav zato mi spomeniki našega pismenstva toliko pomenijo. Slovenci smo popolnoma enakovredni Evropejcem, pravzaprav smo začetniki evropske kulture, saj sodimo med prve, ki so prevedli Sveto pismo. Zdaj pa se kar ne moremo splaziti iz vsega tega blata in močvirja …,« razmišlja na glas, medtem ko mi pokaže polico skrbno prekritih lipovih plošč v domači kleti, na katere je že pred dvajsetimi leti z dletom prenesel Brižinske spomenike. »Verjetno sem edini Slovenec, ki zna Brižinske spomenike na pamet,« pripomni in v dokaz začne recitirati odlomek. »Pri rezbarjenju ne gre le za prenos črk s papirja v les, ampak predvsem za modrosti teh starih del, ki jih hkrati, ko rezbarim, pretapljam tudi vase. Z raziskavami teh spomenikov sem tako denimo spoznal, kako so živeli in razmišljali naši predniki. Včasih je bil denimo greh, če so se preveč najedli. Če so preveč poredko hodili v cerkev. Danes pa je dovoljeno skoraj vse. Spoznaval sem tudi ljudi, ki so te dokumente pisali. Brižinske spomenike so med letoma 975 in 1024 v samostanu v okolici Vrbskega jezera na Koroškem pisali trije patri, ki so bili domnevno doma iz okolice Ribnice, in sicer z željo, da bi molitve škofa Abrahama zapisali v jeziku takratnih Slovencev. Zapisali so jih v takratni pisavi – karolinški minuskuli,« nam vneto razlaga Brojan in ponosno pripomni, da je bil pred desetimi leti, ko so bili originalni Brižinski spomeniki prvič na ogled v Sloveniji (hrani jih Bavarska državna knjižnica v Münchnu, takrat pa so jih razstavili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani) eden od petih posameznikov, ki so imeli čast brati iz knjige na kraju samem. »To je bil eden mojih najlepših trenutkov v življenju,« prizna Domžalčan. Leto za tem je v NUK-u razstavil tudi svoje lipove plošče z izrezljanim besedilom Brižinskih spomenikov.

Domače stopnišče Brojanove družine krasi na lesene plošče izrezljan Rateški rokopis, ki obsega tri molitve, zapisane med letoma 1362 in 1390, precej bolj obsežno delo pa je bila rezbarska upodobitev Stiškega rokopisa iz leta 1428, ki se je je Matjaž Brojan lotil pred letom dni in dokončal prav v teh dneh. V stari pisavi češki okrogli bastardi jo je prenesel na 23 lipovih plošč, velikih 140 krat 40 do 80 centimetrov. »Postopek pri vseh mojih delih je enak. Besedilo, ki ga želim izrezljati, najprej razdelim na posamezne odseke, ki jih nato primerno povečam, prerišem na paus papir ter nato z indigo papirjem prenesem na lesene plošče. Sledijo ure in ure rezljanja, nato pa črke še premažem z rjavo barvo, da je vse skupaj videti kot original – rjave črke in porumenela podlaga,« opiše postopek. Stiškega rokopisa na pamet ne zna, saj je bil pri rezljanju že bolj spreten kot pri Brižinskih spomenikih in zato tudi hitrejši. »Besedilo so v glavnem spovedne molitve ter molitve kesanja in pokore, nekakšno obračanje človeka samega vase, zato je zapisano tudi odličen sociološki pregled takratne družbe,« še pravi Brojan in še enkrat dokaže, da svoje delo zares jemlje zelo poglobljeno.

Sledi radijskih poti

Njegova zadnja rezbarska umetnina – Stiški rokopisi, v javnosti še ni bila predstavljena, je pa zato luč sveta tudi v teh dneh ugledala knjiga Matjaža Brojana z naslovom Sledi radijskih poti, v kateri je zbral petdeset najlepših zgodb, ki jih je ustvaril na svoji poklicni poti oz. petdeset zgodb o preteklosti, ljudeh, dediščini in dogodkih, ki so zaznamovali slovenski čas. Tovrstnih oddaj je sicer ustvaril prek šeststo.

Kot radijec, ki se je svojemu poklicu zavezal z vsem srcem, se je zavedal narave svojega medija, saj se je vsaka oddaja, ki ji je namenil še toliko časa in dela, prej ali slej iztekla in nekako – kot sam pravi – kljub hranjenju v obsežnih radijskih arhivih, umrla. Da bi jih iztrgal pozabi, jih je prenesel v pisno obliko in izdal v knjigi, s tem pa počastil petinosemdesetletnico Radia Slovenija. Zgodbe resda prihajajo iz vseh koncev Slovenije, a avtor ne more skriti svojega navdušenja nad zgodovino Kamnika, saj prav od tu (pa tudi iz nekaterih drugih krajev Gorenjske) prihaja največ zanimivega branja. Med drugim so v zgodbe tokratne knjige zajeti »veliki dobri duh Kamnika« – dr. Niko Sadnikar, dragocena predkeltska najdba na Vrhpolju nad Kamnikom, zlata knjiga Kamnika, kamniški neutrudni operoz Maksimilijan Leopold Rasp, »kamniški kronist na biciklu« – profesor Ivan Zika, kamniški zdravnik dr. Jurij Karel Starovasnik, Alojz Prašnikar – ustanovitelj znamenitega Kurhausa, kamniška družina Benkovič, zgodba neveljskega mamuta, park v Voljčem Potoku in rodbina Souvan, zgodba o rokovnjaškem gradu v soteski reke Kokre, Petrovčeva hiša v Cerkljah, rimski vodnjak v Suhadolah, kitajski mandarin Avguštin Hallerstein iz Mengša, Rudolf Maister, petstoletni grajski brdski mlin v Predosljah, kartograf Ivan Selan iz Suhadol in mnogo drugega.