Muzej v nekdanji mežnariji
Tik pred začetkom poletja so v stavbi nekdanje mežnarije v Kamni Gorici odprli krajevni muzej. Stavba, ki stoji na čudoviti razgledni točki na hribu za cerkvijo, je tako po nekaj letih propadanja dobila novo vsebino in osveženo podobo.
Mežnarji so skrbeli za zvonjenje Ave Marije vsak dan ob 7. in 12. uri ter ob mraku, za čiščenje in krašenje cerkve, pranje cerkvenega perila, pripravo hostij in sveč, skrbeli so za pogrebe ter pomagali v zakristiji pri obredih. Bili so tudi cerkveni ključarji, od faranov pa so pobirali prispevke za mežnarijo.
V hiši je ohranjena tradicionalna zasnova prostorov s širokim hodnikom, črno kuhinjo, hišo in kamro ter kletmi v pritličju. V hiši je ohranjeno tudi stranišče »na štrbunk« v drugem nadstropju, ki je bilo poleg prav takega stranišča v pritličju ob odhodu zadnje mežnarice tudi edino stranišče v hiši.
Mežnarija, ki stoji na slikoviti razgledni točki ob cerkvi, je bila zgrajena leta 1803. Najprej so bili v njej kaplani, od leta 1900 naprej pa mežnarji. »Služba mežnarja je pogosto prehajala iz roda v rod in tako sta tudi sestri Micka in Tončka Žbontar sredi prejšnjega stoletja postali mežnarici. Mežnarja sta bila njuna starša, Franc in Frančiška Žbontar, ki se jima je v kamnogoriški mežnariji med letoma 1900 in 1914 rodilo deset otrok, od katerih sta dva umrla zelo zgodaj. Medtem ko so se fantje zaposlili in se sčasoma izselili iz Kamne Gorice, se je Micka potem, ko si je prislužila penzijo, vrnila domov pomagat takrat že ostarelim staršem. Po njuni smrti je postala mežnarica, leta 1966 pa se ji je pridružila Tončka. Micka je umrla leta 1969, vse do leta 2002 pa je v mežnariji ostala Tončka. Predvsem pri zvonjenju, ki je bilo težko opravilo, so mežnaricam pomagali vaščani, nekatera opravila pa so v zadnjih letih tudi v celoti prevzeli. Kljub temu je Tončka do svojega 97. leta prebivala v Mežnariji in pred nekaj leti umrla v Radovljici v 105. letu starosti,« pripoveduje Kaja Beton, ki je pripravila vsebinsko zasnovo muzeja.
Sama obnova je delo Sebastijana Kopušarja, zdaj že domačina, ki skupaj s soprogo Cecilio Prenz Kopušar vodi kulturno središče La casa de Kamna. Ta je temeljito obnovil tri prostore: dva sta namenjena razstavi krajevnih muzejskih eksponatov, tretji predstavlja eno najbolje ohranjenih črnih kuhinj pri nas.
»V muzeju je poudarek na pomembnih kamnogoriških možeh in predstavitvi življenja v vasi,« je pojasnila Kaja Beton. »V Kamni Gorici imamo še cel kup zgodb o preteklosti, ki bi jih radi predstavili in za katere verjamemo, da ne bi bile zanimive le za domačine, ampak tudi za obiskovalce od drugod. V kraj namreč prihaja iz leta v leto več obiskovalcev – peš čez Fuksovo brv, s kolesi, s turističnimi avtobusi ... Kamna Gorica je s svojimi starimi kovaškimi hišami, vodnimi kanali in mostički, zaradi česar so jo že nekoč imenovali kar Male Benetke, še kako zanimiva za obiskovalce tako iz Slovenije kot tudi iz tujine. Ne nazadnje je v kraju že pred drugo svetovno vojno obratoval penzion Jelovica, Kapusovo gostilno, ki je slovela po okusnih postrvih, pa je obiskoval sam jugoslovanski kralj Karadžorđević.«
Muzej bo prek poletja za obiskovalce odprt ob koncih tedna in ob torkih, ko je Mežnarija zanimiv postanek na poti turističnega avtobusa Hop On Hop Off Radol'ca, po dogovoru pa tudi ob drugih terminih.