Zakaj je lepo biti starš

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 21. julij 2014 / 09:24

Zadnje čase se večkrat za­lotim, kako zelo uživam v vlogi mame. Najbrž na to vpliva tudi dejstvo, da je vsakdanjo rutino zamenjalo počitniško vzdušje. Tako imam več časa, da opazujem, kako rastejo moji, vaši, njihovi otroci. Zdi se mi, da otroke premalo samo gledamo. Vzgajamo jih tako zelo, da pozabimo z njimi živeti in uživati. Ne slišimo jih, ker vso energijo usmerimo v to, da bi nas otroci poslušali. Vedno nekaj pametujemo. Pa smo zares tudi pametni? Sem se potrudila in samo opazovala in poslušala. Izvedela sem veliko več, kot sem se nadejala. O tem, kako otroci gledajo na proste dni, po čem ocenjujejo učitelje, katera glasba jim je všeč in zakaj. Kje vidijo izzive in katere dogodivščine so jim všeč? Naučila sem se, kako zelo so zanje pomembna prijateljstva. Zakaj je prav, da jim pustimo, da sami bijejo svoje male in velike bitke? Kljub temu, da jih je strah, da jočejo, da mislijo, da ne zmorejo, so sposobni več, kot jim dovolimo. Na igralih so očetje tisti, ki spodbujajo malčke, da plezajo pod nebo. Mame vpijemo in vijemo roke, da bodo malčki padli, si zlomili nogo in celo roko, s katero pišejo. Otroci pa medtem živijo svoje življenje. Starejši pazijo na mlajše, jih nagovarjajo, poganjajo vrtiljak. Najmanj joka je bilo na gugalnicah in toboganih, kadar so bili otroci sami. Odrasli na igralih izgubljamo svoj pomen. Mogoče pa ga sploh nikoli nismo imeli. Lahko bi jih kvečjemu postavili več. Junaki današnjega časa naj bi postavljali gugalnice, ne pa teptali zemlje za parkirišča. In zelena trava okrog starih blokov je prav tako v nebo vpijajoče lepa, a nesmiselna stvar. Gospe s svojim sokoljim očesom budno spremljajo vsako čebulico, ki prileze na plan in je ne prepustijo ne vremenu ne človeku, še najmanj pa otroku, ki bi čez to čebulico kotalil žogo. Zakaj so rože in trava bolj pomembne od otrok? Čas teče hitrejše na igrišču kot na osamljenih balkonih. Otroci drugače gledajo na uro. Sledijo svojim potrebam in ne urniku, ki smo ga zanje predpisali. Želodec in spanje za­htevata svoje, ne glede na to, kako smo si odrasli zamislili. Otroci so spali na sedežih, na zadnjih kolesih ali v maminem naročju sredi največjega hrupa. Kdaj ste nazadnje vi spali sredi hrupa? Svet je za otroke kot igrišče in življenje kot igra. Otroci se igrajo z vsem, kar dobijo v roke za igranje. Pri tem smo odrasli še kako pomembni, ker jim kažemo način igranja. Včasih pretiravamo z opremo, s katero jih opremimo kot vrhunske igralce, ne naučimo pa jih timske igre. Ne naučimo jih, kako se prenašata zmaga in poraz. Ali kako pomembno je sodelovanje. Otroci ne komplicirajo. Čeprav je včasih videti tako, si le vzamejo čas, ki ga potrebujejo. Da gredo ob svojem času na kahlico, skočijo v vodo ali se sami peljejo na vrtiljaku. Odrasli včasih slabo presojamo njihovo pripravljenost za nove podvige. Zadosti so naša prevelika pričakovanja in že se zavleče čas v terapije. Postavimo se večkrat v kožo otrok in mogoče bomo začutili, da ni lahko biti otrok. Ni lahko biti otrok staršev, ki so pozabili na svoje otroštvo. Potreben je samo umirjen dan, da gledamo in se spet čudimo. Če boste dobro opazovali, boste videli, da otroci nimajo težav s pravili. Čeprav jih kršijo, čeprav preizkušajo meje, vedno vedo, kdaj so jih prestopili in kdaj so zaslužili kazen. Bili smo v bazenu in fantje so skakali v vodo, čeprav tega ne bi smeli početi. Reševalka iz vode, mlada in odločna punca je zapiskala na piščalko in pokazala fantu, naj gre sedet na klop. Fant jo je začudeno gledal. Videti je bilo, da bo šel mimo nje in izbral uporniško pot. Ni imel več kot deset let. Ampak nekaj ga je ustavilo, da se je usedel. Reševalka je samo stala tam. Po dveh minutah mu je pomignila, da lahko gre v vodo. S sklonjeno glavo se je fant podal v bazen. Vsem nam se je oddahnilo. Splača se pi­skati in težiti. V vodi pa … Najbrž mama in babica sta fantu nekaj rekli, potem pa sta ga obe objeli. Popihali veliki ego v malem fantu, da ne bi zaslužena graja preveč bolela. Lepo je biti starš. In včasih samo opazovati otroke. Pa se zavedati, da vsi delamo napake.