Želela sem uspeti

Svobode ne dam, 2. del

»Tretjo noč se na pragu prikaže gospodar, v roki je imel pištolo in mi je zagrozil, da me bo ustrelil, če ga vrata še enkrat prebudijo. Naslednji dan sem komaj čakala, da izginem. Pri sebi sem imela rezervni ključ vhodnih vrat, in ko sem bila sama, sem zložila v potovalko svoje borno imetje, dodala sem le še knjigo, ki je še nisem prebrala do konca, ter zapustila svojo skoraj petletno ječo. Bila sem brez vsega kot takrat, ko sem prišla …«

Radmilo je pot zanesla tudi na tržnico, kjer je bilo veliko ljudi. Medtem ko je postopala okoli branjevk, je eni od njih padla v oči, beseda je dala besedo in ženski sta se hitro dogovorili za posel.

»Doma je imela dva majhna otroka, potrebovala je varuško, in ker sem se ji zdela poštena, me je še isti dan odpeljala k sebi. Bili so precej krščanska družina, kar me je na začetku malo motilo … Pri nas se je njihovega boga kvečjemu preklinjalo, molilo pa nikoli. A v sili pes še muhe žre, zato sem stisnila zobe in si rekla, da bo že kako, da bom ob prvi priložnosti, ko pridem k sebi, enostavno izginila. Vendar je bila Malka dobrega srca, zato se je led okoli mojega srca pričel počasi taliti. Ob poznih popoldnevih mi je našla službo na vaški podružnici osnovne šole. Za pospravljanje in za pripravo malice sem ob mesecu dobila celo bogastvo! Prvič v življenju sem imela v roki denar! Tisti, ki podobnega občutka ni nikoli doživel, ne bo razumel. Ko me je Malka vprašala, kaj bom z denarjem, sem ji iskreno povedala, da za študij. Z odprtimi usti je strmela vame, ker ji ni bilo nič jasno. Bila je prepričana, da bom nemudoma se­dla na avtobus in se odpeljala v Kranj, kjer si bom nakupila novih oblek. Mislim, da me je po tistem pogovoru imela še raje. Enkrat samkrat me je vprašala, zakaj ne hodim k maši, pa sem ji povedala, da bi se moj ded obračal v grobu, če bi to storila. Oba, tudi oče, sta bila zavedna nekdanja partizana, za nas je bil Tito bog, pa nihče drug. Malka me je razumela, le prosila me je, da svojega političnega prepričanja nisem razlagala naokrog. Na vasi, kjer smo živeli, so vsi hodili v cerkev in me zato ne bi razumeli. Itak se nisem z nikomer družila, zato se ni bilo treba bati, da bi sprožila kakšno pohujšanje. Fantje me niso zanimali, to so bili časi, ko je sicer veljalo bratstvo in jedinstvo, a ne v okoljih, kjer sem takrat živela. Slovensko sem že odlično obvladala, težave sem imela le pri pisanju. Sem in tja mi je celo uspelo, da sem sanjala po slovensko, si morete misliti! To ni bilo nič čudnega, saj sem bila kot goba: hitro sem se učila!«

V prostem času je pletla nogavice, brezrokavnike, kape in jope, Malka pa je njene izdelke prodajala na tržnici. Tudi na ta način je v dolgih jesenskih in zimskih večerih padlo v njen žep nekaj denarja. Radmila se je vpisala na večerno šolo, najprej je želela narediti administrativno, dveletno. Učenje ji je šlo hitro od rok, obveznosti je z odličnim uspehom opravila prej kot v enem letu.

»Ne morem vam povedati, kako sem bila vesela! Dobila sem zalet in ni me bilo več mogoče ustaviti. Žal mi je deloma pristriglo peruti sporočilo od doma, da je umrla mama. Ni mi kazalo drugega, kot da sedem na vlak in se odpeljem na pogreb. Na to, da sem bila še zmeraj brez vseh dokumentov, nisem niti pomislila. Ko pride na vlaku v kontrolo carinik, se ustavi ob meni in zahteva osebno izkaznico oziroma potni list. Ko odkimam, se mu strga film, malodane je zahteval, da ustavijo vlak! Na prvi postaji me je odvlekel s seboj, na postajo milice, kjer sem pričakala jutro. S solzami v očeh sem jih rotila, naj me izpustijo, ker mi je umrla mama in moram iti na pogreb. Šele po več telefonskih klicih, ko so preverjali mojo identiteto in ugotovili, da izhajam iz zelo cenjene in spoštovane družine, so se me končno usmilili. A ni šlo tako zlahka, kot sem mislila. Dobila sem spremstvo in miličnik me je spremljal vse do pokopališča, saj so domači čakali le še na moj prihod, takoj nato pa so mamo zagrebli. Bilo je mučno in zelo žalostno, saj so bili vsi po vrsti prepričani, da sem mami in sorodstvu nalašč povzročila sramoto. Bila sem deležna grdih besed in obtoževanj, spet je bil oče tisti, ki me je vzel pod okrilje in ukazal, naj bodo tiho, dokler se ne razjasni, zakaj sem zamudila. Hiša je bila polna različnih ljudi, nekaterih daljnih sorodnikov nisem niti poznala. Morala sem jim streči, kajti v navadi je bilo, da so ostali še vsaj dva dneva. Oče je potem uporabil vse svoje zveze in poznanstva, da sem dobila nove dokumente. Počakati sem morala še ves mesec, s tem pa sem zamudila roke za izpite. Ko sem se bridko razjokala, me je vprašal, zakaj, pa sem mu povedala. Videla sem, da sem ga globoko prizadela, a je zmogel toliko dostojanstva, da me je stisnil na prsi in mi dejal, da sem borec, da bom že znala poskrbeti za svojo prihodnost. Trenutki, ko sva se poslavljala, so bili težki. V desetih letih, kar se nisva videla, se je tudi on postaral. A ni tarnal, le to si je zaželel, da bi stisnil k sebi vnuka, preden umre. Sklonila sem glavo, kajti bilo me je sram priznati, da se še ni našel moški, ki bi mu bila vsaj malo všeč. Tudi ob vrnitvi v Slovenijo sem se morala javiti na postaji milice. A vse skupaj je bilo le formalno, saj so miličniki Malko zelo dobro poznali, zame pa je morala s podpisom na nekem dokumentu jamčiti, da bom pod njeno kontrolo.«

O tem, da so jo nekateri klicali »ciganka«, drugi »Srbjanka«, Radmila ni pripovedovala. To so mi povedali drugi. Zaradi dveh ali treh, ki so iz sebe zlivali strup, se ni niti za hip ustavila.

Čas je tekel, Radmila je maturirala, pri dobrih šestindvajsetih letih pa je s težkim srcem sklenila, da gre na svoje. Slovo od Malke in njene družine je bilo zelo boleče, vezi, ki so se stkale med njimi, pa so trdne in polne naklonjenosti še danes.

»Ta pokončna, trdna in vesela ženska mi je dala za življenje ogromno popotnic. Čeprav je m orala skrbeti za kmetijo, vzgajati otroke, prodajati na tržnici, je imela čas še za sodelovanje v pevskem zboru, pela je na koru v cerkvi. Vsako zimo je na podružnični šoli organizirala kuharske tečaje in počela še tisoč drugih stvari. Od prvega dne je bila moja zaveznica in še danes, ko je že v letih in jo dajejo starostne težave, jo obiskujem, če le morem,« je s solzami v očeh spregovorila tudi o svoji dobrotnici.

Radmila se je potem, ko je imela v žepu diplomo, javila na več razpisov, službo je nemudoma tudi dobila. Imela je veliko srečo, da so ji zraven ponudili tudi stanovanje.

»To so bili res zlati časi! Podjetja so zidala bloke in stolpnice, nihče ni bil brez strehe nad glavo. Moje je bilo celo dvosobno, iz dnevne se je videl gozd, njive pa planine v ozadju. Nebeško! Spet sem porabila več kot leto dni zgolj zato, da sem svoj ljubljeni kotiček opremila in iz njega naredila dom. Še zmeraj sem tudi študirala, počutila sem se, kot da je ves svet moj! V tistem času pa so postajale vedno glasnejše tudi zahteve po osamosvojitvi Slovenije. Spet se je zgodovina ponav­ljala, nekateri so me pričeli gledati izpod čela, »prekleti južnaki« je bila psovka, ki je ni bilo mogoče preslišati. A sem jih razumela, nikoli nisem nikomur nič zamerila. Morda zato, ker sem se prav v tistih, najbolj zoprnih časih zaljubila?«

(Se nadaljuje)