Volitve na vročih morskih plažah

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / petek, 11. julij 2014 / 11:50

Pošteno priznam. V trenutku, ko nas do volitev ločita samo še dva dneva, nekje na morju uživam na počitnicah in večini Slovencev zavestno prepuščam, da mi v nedeljo izberejo naslednjo vlado. Vse leto se živo zanimam za politiko, ne pustim pa ji, da bi mi uničila nekatere užitke, še posebej počitnice, četudi zaradi tega tvegam, da mi v naslednjem obdobju vodstvo države ne bo všeč. Ampak, saj to ne bo prvič. Tudi precejšen del življenja v Jugoslaviji mi ni bilo, a sem ga vseeno preživel, pa tudi po vrnitvi demokracije v Slovenijo sem kar precej časa preživel pod oblastmi, na katere sem bil jezen. Kot večni skeptik in človek, ki do vsakega vodstva nemudoma zavzame distanco, v bistvu niti nisem imel veliko vlad, katerim proti koncu mandata ne bi privoščil povratka na trdo zemljo. Streznitve so v politiki še kako pomembne, najbolj žalostno pa je, da se iz njih politiki ničesar ne naučijo. Drug za drugim ponavljajo klasične napake. Za javna sredstva recimo mislijo, da gre za njihov denar, ki ga morajo razdeliti svojim podpornikom, in tudi moč med seboj merijo predvsem po tem, s kolikšno količino teh sredstev upravljajo.

Moja indiferenca do volitev ima tudi zgodovinske vzroke. V Jugoslaviji so bile volitve absurdna formalnost, ko je bilo treba obkrožiti vse ljudi na volilnem listu. Na fakulteti so nas učili, kako so volitve le zadnja stopnja nekega precej bolj pomembnega postopka, ki se je začel z evidentiranjem, pa nato kadrovanjem in tako naprej. V tem postopku naj bi na dan priplavali res najboljši in najbolj sposoben kader, ki ga potem ljudstvo na volitvah samo še formalno potrdi. Razlika med našim in gnilim zahodnim sistemom naj bi bila ta, da smo mi prek naših delegatov lahko dnevno samoupravljali, reveži na kapitalističnem zahodu pa naj bi z izvoljenimi kandidati po volitvah izgubili vse stike. Na koncu pa je prišlo do tega, da je naš delegatski sistem razpadel z državo vred, kapitalistične volitve pa živijo še naprej. Še huje, prevzeli smo jih tudi mi.

V zadnjih letih sem imel posebno priložnost, da sem po različnih latinskoameriških državah v misijah Evropske unije opazoval volitve in na licu mesta preveril tamkajšnje volilne sisteme. Ugotovil sem, da imajo mnogi sisteme izdelane bolje od nas (v Venezueli na primer že nekaj časa volijo elektronsko) in bi njihove misije mirno lahko prišle nadzirat evropske volitve. Predvsem pa bi lahko tudi mi, tako kot v večini tamkajšnjih držav, volitve razglasili za obvezne. Pri obveznih volitvah vedno lahko oddaš prazno ali neveljavno glasovnico, z udeležbo pa vendarle pokažeš določen odnos do države, od katere vsi ves čas samo nekaj pričakujemo, ko pa ji je treba izkazati spoštovanje, nas ni zraven. Tudi tu se nam kaže zgodovinsko pomanjkanje državotvornosti. Obvezne volitve bi tudi mene prisilile, da bi pred dopustom storil nekaj minimalnega napora in izrazil svojo voljo. Tehnično sedanji sistem že omogoča oddajanje volilnih glasov tudi s plaž, gre le še za to, da nas nekdo malo bolj pritisne.