Metulji, vino in turizem

Otok Rodos je največji med dvanajstimi otoki v skupini grških otokov v vzhodnem Egejskem morju, ki se imenujejo tudi Dodekanez.

Je pa tudi samo 19 kilometrov oddaljen od turške obale. Omenja ga mitologija, doživel je različna politična, vojaška in gospodarska obdobja, videl tudi Sulejmana Veličastnega, nekaj časa so bili glavni na njem Italijani, potem Nemci, po drugi svetovni vojni pa je končno pripadel matični Grčiji. Vse to in še več smo izvedeli na celodnevnem izletu po otoku s pomočjo našega lokalnega vodiča Konstantina. Tako smo videli Pataloudes, dolino metuljev, otoško posebnost, vendar če bi želeli videti kaj več kot dva ali tri metulje, bi se morali tja odpraviti avgusta. Vseeno pa je narava tu nekaj posebnega. Na prvi pogled spominja na blejski Vintgar.

V Emponasu smo se ustavili na degustaciji vin v največji rodoški vinski kleti Emery družine Triantafillou. Predvsem je zanimivo njihovo sladko oziroma mašno vino. Temu primerna je tudi cena steklenice. Na popotovanju po otoku smo okušali še grški med, kdor je želel, pa je okušal tudi Sumo, lokalno žganje iz Monolithosa. Seveda pa je najbolj navdušil obisk priljubljenega Lindosa. Samega mesta Rodos tokrat nismo videli, smo ga pa zato v na­slednjih dneh obiskali v lastni režiji – kdor je pač želel. Iz Falirakija do mesta, na primer, ni dvajset kilometrov, tako da če ste najmanj štirje, vas bo vožnja s taksijem na osebo prišla največ pet evrov, kar je enako ceni avtobusne vozovnice za enega, le da nanj lahko čakate tudi uro ali več. V Matini zato voznega reda avtobusa sploh ne izobesijo, ker točnost ni ravno njegova čednost.

Stari del mesta Rodos se zbudi okoli poldneva, ko pa številne trgovinice in gostinski lokali res zaživijo, to postane raj predvsem za turistke. In če imate slučajno s seboj denar, da trgovcu ni treba izdati računa, se o ceni z njim pogajate toliko časa, dokler gre. Prvotno postavljeno ceno lahko zbijete tudi za polovico. (Se nadaljuje.)