Devetdeset let mame Pavle

V nedeljo, na god svetega Petra in Pavla, je praznovala tudi Mačkova Pavla iz Stražišča pri Kranju.

Vse sorodstvo je povabila na kosilo v gostilno Benedik, sosedje in ožji sorodniki pa so jo presenetili že na predvečer njenega praznika. Skupaj so ji ofirali – zapeli podoknico. Pavla je bila tega zelo vesela, saj so jo s takim praznovanjem spomnili na njene mlade dni. »Zapeli in zaplesali smo samo ob godovih, rojstnih dni sploh nismo praznovali,« je razlagala.

Pavla se je rodila v vasi Leskovica nad Hotavljami. Kmetija stoji še danes in nanjo jo vežejo lepi spomini. »Kako lepo smo ob nedeljah peli pri maši v cerkvi svetega Urha!« se spominja. V Leskovici ni živela dolgo, saj je kmalu spoznala Ajnžov’ga Maksa iz Javorij. »A veš kakšna ljubezen je bila to, da je Maks iz Javorij tri ure hodil do mene v Leskovico peš! Dolgo ni šlo tako, saj je bila ljubezen prevelika. Zato sva se kmalu vzela in šla v svet. Pot naju je zanesla v Stražišče, kjer je že živela moja sestra Mici. Ker je bil Maks izučen zidar, sva kmalu začela zidati hišo,« pripoveduje. »Skoraj vse sva sama naredila. Maks je zidal, jaz sem pa malto mešala. Tako sva notranjost hiše povsem sama »ofrajhala«, vso malto sem mu zmešala,« ponosno pove Pavla. Sosed Tomaž ju pohvali, da sta ves čas zidanja tudi pela, in to predvsem Marijine pesmi. Kako tudi ne, saj je bil tudi Maks cerkveni pevec. Da je bilo petje vedno pri hiši, sta v soboto dokazala tudi Pavlina otroka Marija in Franc, ki sta znala zapeti vsako melodijo, ki jo je zaigral harmonikar. Nikakor niso samo peli, so tudi plesali in najbolj zagret plesalec je bil sosed Milan, ki je ta večer hotel plesati le s slavljenko.

Pavla danes živi mirno življenje. »Da bi le še lahko h maši šla. Sedaj, ko imam nove kolke, je veliko bolje,« pravi. Še posebej ponosna je na sedem vnukov in tri pra­vnuke. Da bi bili vsi zdravi in srečni, jim želi mama Pavla. Srečo in zdravja želimo tudi mi njej. In da bi še velikokrat nazdravili z Janževcem, tako kot smo v soboto.