Bila je nedelja
Minula nedelja, druga v letošnjem juniju, je bila res nekaj posebnega. Ne samo zaradi referenduma, ki se ga 88 odstotkov volilnih upravičencev ni udeležilo. Tisti, ki so referendum predlagali, so na ta vroči dan doživeli prav hladen tuš, nasprotna stran pa tudi ni dosegla kake posebne zmage. Ne enim ne drugim ni uspelo razložiti volivcem, za kaj pravzaprav gre. Gre za vprašanje, ki je predvsem strokovno, in pravi zmagovalec tega referenduma je arhivska stroka, ki se bo lahko zdaj mirno posvetila svojemu delu. Enako velja za tiste raziskovalce, ki arhive obiskujejo profesionalno in z dejanskimi raziskovalnimi nameni. Manj ugodno pa zna biti za tiste, ki v arhivih iščejo podatke za povzročanje senzacij in kosti za politično glodanje. Arhivi se kljub vsemu vse bolj odpirajo in brez težav bodo arhivirali tudi referendum o arhivih, tega pa bodo raziskovalci lahko proučevali kot enega najbolj zgrešenih v zgodovini slovenske države.
Na isto nedeljo, 8. junija, je bil letošnji binkoštni praznik. Pri binkoštih nam je že dolgo jasno, za kaj gre. Gre za intervencijo Svetega Duha, ki omogoča, da lahko ljudje različnih jezikov razumejo sporočilo Jezusovega evangelija. In ravno zato se je krščanstvo razširilo po vsej Zemlji – ker je zapustilo judovski okvir in se podalo oznanjevat svojo blagovest med vse ljudi ne glede na narodnost, jezik, raso in druge razlike. Binkoštno posredovanje omogoča duhovno enotnost v vsej zemeljski različnosti. Med Slovenci pa je danes ravno obratno. Vsi govorimo isti jezik, ne najdemo pa sporočila, ki bi nas poenotilo. In ne blagovestnika, ki bi ga med nami razširil.
Tudi Primož Trubar, ki je imel ravno na to isto nedeljo svoj dan, bi tega ne zmogel. V svojem času, od katerega mineva skoraj pol tisočletja, je nagovarjal le manjši del slovensko in nemško govorečih ljudi v naših krajih. Njega in njegove naslednike so iz njih izgnali, ohranilo se je le nekaj izvodov prvih slovenskih knjig, ki so jih izdali. Trubarjeva Cerkovna ordninga iz leta 1564 je ohranjena le v dveh nam poznanih izvodih, eden je v Vatikanski apostolski knjižnici, drugi v nemškem mestu Memmingen. Za vatikanski izvod vemo od 1971, za nemškega od lani; pred drugo svetovno vojno so poznali le en izvod, bil je v Saški deželni knjižnici v Dresdnu, a se je med vojno izgubil. Naša država si prizadeva, da bi nemški izvod odkupili in ga prinesli v Slovenijo. To bi bilo lepo, a ničesar ne spremeni v naših aktualnih zadevah; mi bi rabili politično »ordningo« (red) za naš čas.
V nedeljo se je zgodil tudi maraton Franja, ki je ostal to pot bolj v senci, čeprav je bil dan zelo sončen in je bilo kolesarjem res vroče. Veličine tega nacionalnega rekreativnega podviga manjša medijska pozornost nič ne zmanjša, Franja je konstanta. In ne nazadnje: v nedeljo je godoval sveti Medard, zavetnik koscev. Ti so to pot res prišli na svoj račun, imeli smo več dni suhega in vročega vremena, ki je za košnjo kot nalašč. Kadar je košnja, je na kmetih dovoljeno delati tudi v nedeljo, tudi na binkoštno. Najboljša pojava tega dne se mi je zdel eden od mojih sokrajanov, ki je popoldne s traktorjem zgrabljal seno, sam pa je v kabini sedel v beli nedeljski srajci, v kateri je bil dopoldne pri maši – in tako je klub delu počastil nedeljo in praznik. Tako se dela! In kako kaže vnaprej? »Kakršno vreme Medarda kane, takšno štirideset dni ostane.« V naravi morda, v politiki in v duhovih najbrž ne. Ali pač? Na referendumu je bilo vzdušje slabo. Bo po volitvah bolj vedro?