Po sledeh Erwina Rommla

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 3. junij 2014 / 09:03

»Naslednje jutro je Rommel pustil del čet v Jevščku, da bi se spopadle s tamkajšnjo italijansko posadko v rovih nad Jevščkom, medtem ko se je sam z napadalno skupino odpravil proti Kraguvenci. Vendar ni šlo vse po njegovem načrtu. Zdanilo se je prej, kot je pričakoval, in sovražnik je njegove čete opazil, ko so bile še daleč od obrambnih položajev, ter začel streljati nanje. Rommel je spoznal, da bi napad ali celo že samo vztrajanje na trenutnih položajih povzročil velike izgube. Hkrati je po zvoku spoznal, da se je del sil, ki jih je pustil v Jevščku, skladno z njegovimi navodili zapletel v boj s tamkajšnjimi Italijani in jim s tem preprečil, da bi Rommlu udarili v hrbet. Zdaj, ko se je znašel v zelo težkem položaju, je prišel do izraza Rommlov izjemen vojaški um. Poteza, ki jo je napravil, ni imela nikakršne zveze s takratnimi vojaškimi doktrinami in je bila vsekakor zadnje, kar so Italijani pričakovali. Na hitro je sestavil nekaj napadalnih skupin, se vrnil proti Jevščku in z višine v hrbet napadel Italijane, ki so oblegali njegov oddelek v vasi. Rezultat je bil presenetljiv. Ni se vdala le posadka, ki jo je stisnil med dva ognja, ampak vse italijanske enote med Jevščkom in matajursko cesto. Vdal se je celoten dobro oborožen polk s 37 častniki in 1600 možmi.«

Gornji odlomek je iz nove knjige utrdboslovca Aleksandra Jankoviča Potočnika, avtorja prve monografije o Rupnikovi liniji. Zadnja leta raziskuje izbrana poglavja iz prve svetovne vojne. Že 2009 je presenetil s knjigo Po sledeh Ernesta Hemingwaya (in njegovega romana Zbogom orožje), v novi knjigi pa izvemo, kako se je že na soški fronti izkazal mladi Rommel, eden najvidnejših poveljnikov v drugi svetovni vojni. S takrat nepričakovano, a izjemno učinkovito »taktiko infiltracije« je oktobra 1917 na grebenih Kolovrata in Matajurja omogočil hitro osvojitev teh vrhov in nadaljevanje preboja v zaledje italijanskih položajev. To so bili prvi primeri »Blitzkriega«, izvedeni na taktični ravni; med naslednjo vojno so Rommel in njegovi sobojevniki enak način prodiranja demonstrirali na strateški ravni, z uporabo udarnih tankovskih enot in letalstva. Bistvo taktike infiltracije je v tem, da nasprotnika ne napadaš čelno in ne glede na žrtve, ampak poiščeš v njegovi obrambi šibko točko, skoznjo prodreš v njegovo zaledje in tako razsuješ njegovo obrambo. Knjiga AJP je odličen prispevek k boljšemu poznavanju prve svetovne vojne ob letošnji stoletnici njenega začetka.