Po soriški cesti

Kdaj potujete skozi Sorico iz bohinjske ali baške strani? Se čudite, smejete ali jezite? Vsakega po malem! Dober kilometer iz Sorice proti Dolini s stare ceste zapeljete na obnovljeno, široko, pravo moderno lepotico. Po slabih dveh kilometrih zapeljete na makadam, ki se konča v zoženem ovinku, pretesnem za normalen avtobusni promet. Od tam naprej stara, a prevozna cesta do Podrošta.

Cesta Podrošt–Sorica je bila zgrajena v letih pred drugo svetovno vojno, v času najgloblje gospodarske krize. O tem mi je, vedoželjnemu mladcu, pripovedoval mamin bratranec, Kovdrov Tine iz Zgornji Danj. Pozneje mi je povsem enako o tem govoril Niko Žumer, predvojni župan v Železnikih in povojni graditelj industrije. V Podroštu se je zbrala velika skupina ljudi iz Sorice in Železnikov. Soričani so prišleke odganjali, saj da jih ne potrebujejo, v vaseh je dovolj brezposelnih. Železnikarji se niso dali. Vroče in napeto! Pa je povzdignil glas župan Žumer: »Denar za gradnjo sem izposloval pri banjski upravi v Ljubljani za javna dela, ki naj bi ublažila krizo in revščino v Selški dolini. Če se ne dogovorimo, da bodo dve tretjini del opravili Železnikarji, tretjino pa Soričani, bom denar zavrnil.« Konec prepirov, pri tem je ostalo. Makadamska cesta je bila zgrajena. Po nekaj razširitvah je leta 1967 po njej stekel avtobusni promet. Kolikšen pomen za Krajevno skupnost Sorica, kjer je število prebivalcev nezadržno padalo. S prevozom na delo v tovarne v Železnikih in Škofji Loki so bili izpolnjeni osnovni pogoji, da mladi ostajajo.

Obremenitev ceste je bila velika. Povečala se je med gradnjo ceste Petrovo Brdo–Podrošt, saj je služila kot obvoznica. Poleg avtobusov in tovornjakov s hlodovino so jo uporabljali težki kamioni, ki so iz Anhovega vozili cement na Gorenjsko. Po nekaj letih je bila cesta na nekaterih mestih uničena. Inšpekcija jo je hotela zapreti za avtobusni in tovorni promet. Spominjam se, da sem jo kot član sveta občine Železniki za božjo voljo prepričeval in dosegel dodatni znak, ki je dovoljeval lokalni promet. Zakon je nedvoumno določal, da je cesto, poškodovano kot obvoznico, treba obnoviti. Tako so se začela izdelava projektov in obnovitvena dela. Treba je povedati: projekt so podpirali taki, ki jim tisti, ki so gradnji bolj ali manj očitno nasprotovali, niso bili kos. Če imam prav v spominu, so se dela začela leta 2003. Med tem časom je bila na trikilometrskem gradbišču cesta velikokrat zaprta. Soričani slovimo kot prizanesljiva in potrpežljiva bitja in morda je tudi to vzrok počasnosti del. V celoti se problema zavedamo šele sedaj, ko so dela zaradi krize ustavljena. Ob tem se sprašujemo, zakaj se ni zaprosilo za evropska sredstva, saj so bile za to po zagotovilu nekdanjega direktorja direkcije za ceste RS Gregorja Ficka realne možnosti.

Na začetku tega pisanja sem omenil pomen, ki ga je leta 1967 imel začetek avtobusne povezave Sorice z dolino. Nič manjšega pomena je bilo nekaj let pozneje preplastitev ceste z asfaltom. Po skoraj pol stoletja se vračamo nazaj. Prevoz do Sorice je dovoljen le najmanjšim avtobusom, del ceste prevozimo po makadamu.

Že na začetku prejšnjega stoletja so Sorici napovedovali svetlo turistično bodočnost. Pa je prišla vojna, za njo rapalska meja, pa spet vojna, za njo novi časi in nove usmeritve. Od razvoja turizma ni bilo veliko, celo na Soriški planini ne. Mladi so videli svojo perspektivo drugje. Po osamosvojitvi se stvari vendarle spreminjajo. So vlaganja v turistično ponudbo in kar je še pomembneje, v turizmu delajo mladi. Obiskujejo gostinske šole, tudi višje in iščejo zaposlitve v gostinstvu, v turizmu vidijo svojo bodočnost. Jih širša družba pri tem podpira? Ali ne bo cesta, taka kot je, velika cokla napredka?

Cesta Podrošt–Sorica je nacionalna sramota in ovira razvoja KS Sorica in širše. Četudi v krizi, bi morala zahteva po dokončanju najnujnejšega dobiti vso podporo občine Železniki in države Slovenije. Nekaj upanja vidim v županu Antonu Luznarju, saj skoraj ni njegove javne besede, ko ne bi opozarjal na ta problem. Da bi se mu pridružil še kdo, tudi na državni ravni.

Marijan Peternelj