Kaj pa mi?

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / torek, 20. maj 2014 / 12:47

Dobro se še spominjam dogodka iz svojih pionirskih let, ko sem peljal našega kuža na cepljenje proti steklini. Mesto cepljenja je bilo določeno za nekaj vasi in zaselkov skupaj. Skoraj vsaka hiša je imela pasjega varuha, seveda brez rodovnika. To so bili čudoviti čistokrvni »bastardi«. V tej množici domačih kosmatincev je nastal strašanski hrup zaradi laježa, sopihanja in renčanja. Določena skupina je že z mahanjem z repom pokazala, da je prijateljsko razpoložena. in ti so se lahko po mili volji med seboj ovohavali spredaj, zadaj in spodaj, medtem ko so drugi kazali zobe in renčali. S povodci se je preprečil marsikateri ugriz.

Ta dogodek mi je vzbudil asociacijo na današnje predvolilno stanje v naši domovini. Datuma volitev še niso izumili, medtem pa se ad hoc rojevajo nove stranke, druge pa razpadajo na dvoje ali na troje kot atomska jedra pri verižnih reakcijah. Kot doslej ima vsaka partija (stranka) najboljši program in vsi bodo zmanjšali brezposelnost v državi in še in še ...? V tem kaosu med organiziranimi vidim le eno samo organizirano »ovohavanje«, ki ne prinaša skupnih interesov, ampak zgolj osebne in nič več!

In končno: v tej državi nas ni malo, ki ne pripadamo nobeni partiji. Res je, da nismo organizirani, smo pa živi in imamo enake pravice in prehranjevalne potrebe kot vsi drugi. Toda ta enakost se kaže v tem, da je cena štruce kruha za vse enaka!? Vsiljuje se mi vprašanje, KDO SPLOH SMO? Smo mar izbrisani, zamolčani, tretjerazredniki ali kaj drugega? Dejstvo pa je, da se ne podrejamo črednemu nagonu.

Predvolilnim »osrečevalcem« polagam na srce, naj najprej prisluhnejo vodilnim pri Rdečem križu in Karitas. Ti namreč vsakodnevno ponavljajo besede iz Krsta pri Savici: »Le malo vam jedila, bratje, hranim ...«

Edvard Erzetič, Škofja Loka