Bodo birokrati spet zavrli napredek

Pred kratkim smo na televizijskih ekranih videli znanega podjetnika Iva Boscarola, ki je pripovedoval, kako bo nove obrate za izdelovanje letal moral graditi prek meje v Italiji, ker je pri nas praktično nemogoče priti do ustreznih dovoljenj. Podobno zgodbo smo lahko pred časom slišali tudi od mladega Prekmurca, uspešnega pivovarja, ki bo svojo pivovarno zaradi podobnih težav v Sloveniji zgradil čez mejo v Avstriji. Podobnih zgodb pa je pri nas še veliko. Skupno vsem pa je dejstvo, da državna birokracija zavira gospodarski razvoj in preprečuje, da bi nastajala nova delovna mesta.

Tudi na naši Pokljuki se dogaja nekaj podobnega. Športni center Pokljuka je prav gotovo eden najlepših in najbolje urejenih, sicer manjših, biatlonskih centrov v Evropi. V odličnem, športnikom prilagojenem hotelu se že novembra pričnejo zbirati na treningih biatlonske reprezentance iz različnih evropskih držav. Delavci športnega centra skrbijo za odlično vzdrževane smučarske tekaške proge od novembra do aprila. V zimskem času pa redno teptajo tudi vzpetine okoli hotela, da se lahko na njih veselijo otroci iz vrtcev in šol, ki prihajajo na športne dneve, tudi do štiristo dnevno. Zadnja leta postajajo vse bolj odmevna biatlonska tekmovanja za svetovni pokal, ki po številu gledalcev skoraj dosegajo Planico. To brezhibno delovanje tega športnega centra pa omogoča akumulacijski vodni bazen na Rudnem polju z zmogljivostjo približno pet tisoč kubičnih metrov vode, iz katerega v časih, ko je premalo snega, črpajo vodo za izdelovanje snega. Žal pa, verjetno na pobudo okoljevarstvenikov, inšpektorat za energetiko in prostor zahteva, da se dve tretjini tega zbiralnika zasuje, ker zbiralnik lahko vsebuje le 1400 kubičnih metrov m vode. Zakon o TNP naj bi dovoljeval le zajetja za napajanje živine.

Zahteva za zasutje zbiralnika vode pa pomeni za Športni center počasno propadanje. Pomeni izgubo nekaj deset delovnih mest na Pokljuki ter nekaj tisoč turističnih prenočitev na Bledu in v Bohinju v zimskem času. Logičnega vzroka za zasutje tega zbiralnika ne vidim. Živini je najbrž vseeno, ali pije vodo iz večjega ali manjšega korita; strel iz biatlonske puške se sliši le nekaj deset metrov, smučarski tekač med tekom ne kriči, ker je vesel, če lahko diha, pa tudi otroški smeh se ne sliši daleč, tako da v tem ožjem okolišu Športnega centra pozimi nihče ne vznemirja živali. Čudim pa se, da inšpektorjev inšpektorata za prostor in okoljevarstvenikov ne motijo številni helikopterji, ki poleti dan za dnem preletavajo Pokljuko. Prek dvesto jih poleti pristane samo na travniku pred hotelom. Pa tudi motoristi, ki divjajo na najbolj odročnih poteh. Sprašujem se: ali so res naši zakoni tako neživljenjski, ali birokrati in inšpektorji ne poznajo resničnega življenja in s takimi dejanji želijo povedati, kako so pomembni in jim ni prav nič mar za potrebe ljudi, ali ministri odgovornih resorjev res nimajo nobene moči in volje, da bi kaj storili, za napredek države, za nova delovna mesta in ne poznajo ustave, ki jim nalaga, »da ustvarjajo možnosti za zaposlovanje in delo« (66. člen)?

Avgust Mencinger, Radovljica