Balkanizacija Ukrajine

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 17. maj 2014 / 07:43

Z besedo balkanizacija označujemo razpad neke države ali državne povezave. Na Balkanu se je pred sto leti končal razpad turškega in avstro-ogrskega imperija. Zdaj smo priča balkanizaciji Ukrajine …

Do kod sega Balkan?

Zgodovinarji in politiki pogosto uporabljajo pojem balkanizacija. Tega razlagajo kot »uvajanje balkanskih razmer«, te pa nastanejo, kadar se neka državna tvorba razdrobi v več manjših, razmere med njimi pa so slej ko prej nestabilne. Takšne razmere so bile značilne za jugovzhodni del Evrope v 19. stoletju oziroma do balkanskih vojn v letu 1913. Večji del tega območja je bil do takrat pod Turčijo, rekli so mu tudi »turška Evropa«. Ime Balkanski polotok (Balkanhalbinsel) je leta 1808 prvi uporabil nemški geograf Johann August Zeune. Zgledoval se je po poimenovanju Pirenejskega in Apeninskega polotoka, ki sta dobila ime po svoji osrednji gorski verigi. Izhajal je iz zmotne domneve, da se gorovje Stara planina v Bolgariji, ki so ga Turki poimenovali Balkan (v antiki Haemus), razteza čez ves polotok. Obliko polotoka ima pravzaprav le kopenski del Grčije. Kaj pa območje nad njim - do kod sega ta »Balkan«? Zgodovinarji in geografi se v svojih mnenjih razlikujejo. Za ene je severna meja Balkana na liniji Donava–Sava–Kolpa, za druge na zračni črti Odesa–Trst, za tretje je balkanski pravoslavni del JV Evrope; balkanska meja bi torej tekla po črti Donava–Sava–Drina, ki pa ne zajame srbskih delov Bosne … Srb Jovan Cvijić, uradni geograf Kraljevine SHS, je rečno mejo podaljšal do Ljubljane in od nje do Trsta; balkansko Dinarsko gorovje dejansko sega v Slovenijo vse do Godoviča … Tako zemljepis. Eminentni balkanski dogodek so balkanske vojne, po katerih je Turčiji ostal le Istanbul in območje okrog njega. Sledi 28. junij 1914, dan sarajevskega atentata, ki velja za povod prve svetov­ne vojne, ta pa se konča v balkanizaciji (razpadu) celih imperijev, po turškem razpadeta še habsburški in ruski. Zgodovinsko gledano je središče balkanizacije Sarajevo v letih 1914 in 1992–95, ko postane to olimpijsko mesto epicenter razpada Jugoslavije, boji na njenem nekdanjem ozemlju pa se končajo šele 2001, v spopadih med makedonsko vojsko in albanskimi skrajneži …

Galicija je danes v Ukrajini

Ko se je po sarajevskem atentatu poleti 1914 začenjala vojna, ki ji danes pravimo prva svetovna, so slovenski vojaki odhajali na fronto v Galiciji navdušeni, češ da bodo pred božičem doma. Toda: »V Galiciji je prišla resničnost, 24-urni pohodi v blatu, hrana se je poslabšala, prišli so v središče topovskega ognja. Vojak Ivan Matičič opisuje v spominih, da so jih Rusi pričakali, zakopani v treh bojnih linijah in sledil je topniški masaker. Armade so planile druge na drugo, zavladala je zmešnjava, obstreljevanje, letele so roke in noge. To gre onkraj tega, kar lahko človek prenese. Bilo je nepredstavljivo, in to da 1. svetovni vojni pomen civilizacijskega in generacijskega šoka. Parada se je končala, nekatere uniforme še imajo srebrne gumbe, modro in rdečo barvo, a postajajo vse boj sive. To vpliva na vse. Strelski rovi se počasi oblikujejo, razvijejo se tehnike preživetja v njih. V začetni fazi rovov na vzhodni fronti ni bilo. Prevladujoče prispodobe za to vojno so narejene po zahodni fronti, ker je bilo tam več raziskanega in pozneje predstavljenega, vzhodna fronta pa je bila drugačna. Med bojišči so razlike, a počasi strelski rov postaja značilnost, uniforme se spremenijo v varovalne barve, vojaki dobivajo čelade ...« Tako zgodovinar Marko Štepec (v intervjuju za MMC RTV SLO). Sto let pozneje je v Ukrajini spet vojna. Galicija je danes zahodni del Ukrajine, balkanizacija pa po odcepitvi Krima grozi njenemu vzhodu. Predvojno navdušenje je že zavladalo, uvodni spopadi že tečejo …

Kriza je vojna

»Mladi, ki so se po prvi svetovni vojni vračali s fronte, so bili izključeni iz družbe. Podobno se zdaj dogaja z brezposelnimi; kriza je vojna. Sicer naj bi se končala, a brezposelnih, ki so pred krizo delali vse, kar jim je bilo naročeno, ni mogoče vključiti nazaj v družbo.« Te besede je izrekel francoski pisatelj Pierre Lemaitre (r. 1951), ki je za svoj roman Na svidenje tam zgoraj (Au revoir la-haut) dobil prestižno nagrado Goncourt za leto 2013. Roman se dogaja v obdobju po koncu prve svetovne vojne, avtor pa se je posebej posvetil dolgo trajajoči bolečini, ki nastopi po koncu vojne oziroma v času, ko se je treba naučiti živeti z nekdanjimi sovražniki. Prva svetovna vojna se ni končala 1918, nekateri trdijo, da se je dejansko zaključila šele leta 1989, s padcem berlinskega zidu. Po Lemaitrovih besedah pa še traja, saj ljudje, ki živijo v nenehni krizi, pravzaprav živijo v vojnem stanju ... Pisatelj je sodeloval na letošnjem srečanju PEN na Bledu, izšel je tudi slovenski prevod njegovega romana.