Krpanov sindrom
Martina Krpana poznamo vsi, saj je naš narodni junak. Sindrom pa je v medicini skupek simptomov, ki so značilni za neko bolezen. Natančneje: »bolezenska slika, sestavljena iz skupine značilnih znakov«. Kateri so tedaj znaki Krpanovega sindroma? Kontrabant, delo na črno, izogibanje plačevanju davkov in prispevkov, protizakonito ali vsaj nemoralno prilaščanje družbenega oziroma državnega premoženja, tajkunizacija, v novejšem času pa predvsem korupcija … Sami znani pojavi, katerih skupni imenovalec je v tem, da so (bili) v vsakokratni državi prepovedani, a v očeh naših ljudi so kljub temu veljali za hvalevredno ali celo junaško početje. Martin Krpan je bil poklicni kontrabantar, tihotapil je sol. Ta ni danes nič posebnega, v starih časih pa je bila pod državnim monopolom, dobičkonosno trgovanje z njo je bilo dovoljeno le pod strogim nadzorom države.
Nedavno sem pisal scenarij za prireditev, s katero smo ob koncu letošnjih Slovenskih klekljarskih dni v vasi Ledinica pri Žireh ponazorili, kako je potekal kontrabant ob rapalski meji. Ko sem prebiral vire, sem ponovno videl, da je bil kontrabant prepovedano in protizakonito ravnanje le za eno ali drugo državno oblast, v očeh naših ljudi na obeh straneh meje pa je bil cenjeno početje, tako zaradi finančne donosnosti kot zaradi moralne in politične dimenzije. Okoli prinesti državno oblast, zlasti italijansko, je bilo malo junaštvo. Tako je bilo tudi v tistih socialističnih letih, ko smo čez državno mejo iz Italije in Avstrije »švercali« kavo, pralne praške in tudi marsikaj bolj dragega. Kdor je bil v tem uspešen, je bil v očeh sodržavljanov cenjena oseba, sodobni Martin Krpan, ki je okoli prinašal domačo komunistično oblast. S tihotapstvom je bilo slej ko prej tako, da so v očeh ljudi problematične le tiste oblike, ki so najbolj umazane in nevarne – tihotapstvo z mamili, orožjem, živimi ljudmi ali človeškimi organi … Mali šverc pa je bolj vrlina kot problematično početje.
Kako pa je v tem pogledu s korupcijo? Podobno kot s tihotapstvom. Spominjam se sošolca iz osnovne šole, ki se je malo težje učil, doma je bil s kmetov in je učiteljici v papirnatem škrniclju prinesel nekaj suhe mesnine; učiteljica darila ni zavrnila, ampak je škrnicelj vzela, enako kot rožice, ki smo jih nabrali ob poti v šolo in jih našim tovarišicam prinašali v znamenje pozornosti. Rožice so najbrž res le poklon, klobasa pa je že korupcija? Kaj pa če nekdo da in drugi namesto klobase vzame veliko vsoto denarja? Ta vprašanja so se posebej zaostrila v zadnjih dveh letih, ko je postalo jasno, da s korupcijo niso obremenjene le male ribe, ampak tudi najvišji predstavniki oblasti v tej državi. Politika in prvaka strank, ki sta dobili največ glasov na zadnjih državnozborskih volitvah decembra 2011, sta se zaradi suma in obtožbe korupcije znašla v policijskih in pravosodnih postopkih, eden je zaradi tega že pravnomočno obsojen. A občutek imam, da bosta Zoran Janković in Janez Janša na naslednjih volitvah, če bosta sploh kandidirala, spet dobila veliko glasov. V očeh mnogih volivcev sta narodna junaka, politična Martina Krpana.
Slovenci smo očitno še daleč od »ničelne tolerance« do korupcije in sorodnega krpanovskega početja. Nismo še dojeli, da imamo zdaj svojo državo, v kateri smo, vsaj načelno, suvereni mi vsi, kot ljudstvo. Da torej zdaj s krpanovskim ravnanjem okoli prinašamo sami sebe in ne nekih »tujih«, dunajskih ali beograjskih oblasti. Ali pa je nova tihotapska pot Martina Krpana zdaj na relaciji Ljubljana–Bruselj?