Ne Berlin, ki je Berlin

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 5. maj 2014 / 11:51

V Galeriji Stolpa Škrlovec v Kranju je na ogled fotografska razstava Mareta Mutića Berlin Substract.

Kranj – Avtor tokratne razstave fotografij – Layerjeva hiša s Stolpom Škrlovec je v teh dneh s številnimi dogodki prav pomladno prebujena – je Kranjčanom bržkone brez njihove vednosti znano ime. Človek iz ozadja, bi lahko dejali. Fotograf Mare Mutić, ki zadnja leta namreč tudi profesionalno spremlja delo Prešernovega gledališča Kranj, se predstavlja z izborom velikoformatnih fotografij iz serije Berlin Subtract, ki jih je posnel kot umetnik-rezident v stanovanju, ki ga ima država Slovenija v Berlinu. Za odličen uvod v razstavo sta zbrane za nekaj trenutkov v svetovljanski Berlin popeljala igralka Prešernovega gledališča Vesna Pernarčič in pianist Joži Šalej z občuteno interpretacijo pesmi Marlene Dietrich. Hmmm …, s tistim sivim kovčkom, ki (jo) nas vedno znova vedno vrača v Berlin.

»Kaj se umetnik najprej vpraša, ko sede na rob postelje v rezidenčnem stanovanju v Berlinu: moram nekaj narediti, lahko bi kaj naredil ali mogoče mi pa uspe narediti kaj dobrega?« na vogalu Tomšičeve in Jenkove ulice ob razpadajoči hiši (kot bi bila z ene njegovih fotografij) najprej vprašam Marka Mutića. »Pravzaprav je bilo res tako. Ko sem odhajal v Berlin, sem prijavil projekt kratkega filma, ki je zaradi bolezni enega akterjev padel v vodo, nakar sem dobil povabilo kolegice iz enega berlinskih skvotov, ki so ga po igralcu Klausu Kinskem poimenovali Kinski in je lani praznoval desetletnico obstoja. Sam sem bil odgovoren za fotografiranje portretov ljudi, ki se tam zbirajo, predvsem so to ljudje, ki so na različne načine povezani s filmom. V roku enega meseca mi je uspelo slikati okrog sto portretov, to pa je zahtevalo mojo vsakdanjo vožnjo iz središča Berlina v Kreuzberg, kjer je skvot. Tramvaj, podzemna, pešačenje … je bila logistika moje vsakodnevne poti na delo,« razloži Mutić in doda: »Vselej sem imel s seboj fotografsko opremo in me je na tej poti fasciniral pogled na ljudi, ki se prevažajo z javnimi prevoznimi sredstvi. Ta se sprosti, drugi zatopi v branje knjige, tretji za trenutek zaspi, četrti je pijan … Gre za nekakšno odmaknjenost, človek je v prostoru, isti trenutek pa je v svojih mislih odmaknjen.«

Fotoaparat je Mutić imel pri pasu, utišal je zaklop, vse z namenom, da bi bil pri fotografiranju ljudi neopazen. Tako imenovani »snapshot posnetki« so namreč narejeni spontano in hitro brez umetniškega ali dokumentarnega namena. »Posnetki so lahko tehnično slabši, neostri, problematični glede kompozicije, so pa edinstveni in skrajno realistični. Pri tem seveda ni nobene režije.« Nastale so fotografije urbane krajine, ki so daleč od turistične podobe Berlina, a so prav tako Berlin. Ob razstavi je bila predstavljena tudi knjiga z Mutićevimi fotografijami.

Mutićev Berlin je izrazito eklektičen in mestoma dramatičen, četudi prikazuje le srčiko tamkajšnjega vsakdana na način beleženja obrazov prebivalcev in njihovih vizualnih sledi v javnem prostoru, je med drugim v besedilu k razstavi zapisal Miha Colner. Na vprašanje, ali je to tista svoboda, ki je kot uradni fotograf v gledališča nima, je Mare Mutić povedal: »Gledališče je meka za fotografa. Imaš igralce, scenografijo, kostumografijo, masko, luč, in če v to lahko dodaš še kaj svojega, je to pravi užitek. Tudi v gledališču si lahko svoboden, s tem da seveda znaš slediti režiserju in smeri, v katero pelje predstavo. Lahko pa rečem, da je bil Berlin zame odličen miselno delovni izlet. S polno svobode, seveda.«