Daleč od romantičnih predstav …

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. april 2014 / 09:55

Tako bi lahko rekli za zgodovino gradu v Smledniku, o katerem je pred kratkim izšla znanstvena monografija, ki so jo v torek predstavili v dvorani KUD Smlednik.

Vtis o gradovih si namreč večina ustvari na podlagi predstav iz popularne kulture, zlasti popularnih Disneyjevih risank, kjer se po prostranih gradovih sprehajajo princi in princese. Resnica o srednjeveških gradovih pa še zdaleč ni tako bleščeča in razkošna, je ob predstavitvi knjige Grad Smlednik poudaril njen urednik dr. Benjamin Štular. Bivalna površina v stolpu smledniškega gradu namreč po njegovih besedah ni presegala 150 kvadratnih metrov, na tem prostoru pa je živelo okrog 15 ljudi – graščak z družino, služinčadjo in vojščaki. Se pa zato grad v Smledniku lahko pohvali s svojo »dragocenostjo«. Celjski grofje so za njegovo kupnino namreč odšteli najvišjo vsoto, kar so jih kdaj plačali za kakšen slovenski grad, je poudaril Štular.

Vse to in še številne druge zanimivosti je moč prebrati v znanstveni monografiji, ki so jo v torek predstavili v Smledniku in ki jo je po nasvetu Benjamina Štularja treba začeti brati pri epilogu. Iz epiloga sta iztrgana tudi naslednja drobca, ki ju je prebral na predstavitvi knjige: »Otov dan na gradu Smlednik se je začel kmalu po zori. Prebudil se je tesno privit k mladi ženi Geburgi, ki je prihajala iz zelo pomembne štajerske rodbine gospodov Liechtensteinov.« … »Vsi v dvorani so bili budni že ob svitu, in ko sta grajski gospod in gospa vstopila, je bila dvorana že pripravljena za skromen zajtrk. Večina je zajtrkovala kos kruha, spečenega iz mešanice pšenice, ovsa, ječmena in prosa, le Oto in Geburga sta si postregla s hladnim mesom, ostankom obedov prejšnjega dne.« V knjigi je polno takih zgodbic in čeprav se po besedah Benjamina Štularja na prvi pogled berejo zelo trivialno, pa se za njimi skriva precej podatkov in znanja. K natančnejši razlagi bralca usmerjajo pripombe ob posameznih stavkih, zato bo moral tisti, ki bo knjigo vzel v roke, pri branju pokazati kar nekaj zavzetosti, meni Štular.

Knjiga, ki je rezultat obširnega znanstvenoraziskovalnega dela, je za Smlednik in širšo okolico izrednega pomena. Ponuja prvi celostni pregled vsega doslej znanega o najdišču Grad Smlednik, kar so združili z izsledki modernih arheoloških izkopavanj ob uporabi najsodobnejših raziskovalnih metod. V knjigi so najprej predstavili podroben pregled raziskav po letu 1961, pri čemer je Štular poudaril, da je le malo gradov v Sloveniji, ki se lahko pohvalijo, da jih že pol stoletja samo raziskujejo. Opisali so tudi prazgodovinsko najdišče na grajskem in predvsem sosednjem griču, pripravili pa so tudi pregled pisnih virov o smledniškem gradu. Sledi še natančen popis arheoloških izkopavanj v letih 2011 in 2012 ter analiza živalskih ostankov in gradbenega materiala ter stavbna analiza. »S tem smo poskušali rešiti tudi največjo zagonetko tega gradu, in sicer ali so najprej po­stavili stolp in potem dozidali grad ali so oboje zgradili hkrati,« je razložil Štular in dodal, da upa, da s temi raziskavami niso odprli več vprašanj, kot so dali odgovorov.

Na vprašanje predsednika krajevne skupnosti Smlednik Nejca Smoleta, s kom lahko primerjamo oskrbnike tega gradu, je Štular odgovoril, da so bili vse do leta 1230 lastniki gradu svobodni gospodje. »Ampak bili so najmanjše ribe v velikem ribniku,« je uporabil primerjavo. Lastnik vsega je bil namreč cesar, ki je svoja posestva podeljeval najbližjim. Kmalu so grad prodali Celjskim grofom in v njem je potem živel graščak v pravem pomenu besede, ki pa ni bil nič drugega kot oskrbnik, saj ni imel osebne svobode. Celo za poroko je recimo moral pridobiti dovoljenje gospoda.