Življenje gre naprej

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. april 2014 / 09:30

Življenje gre naprej. V slovenščini se ta stavek ne sliši tako imenitno in pregovorno kot angleški »Life goes on« ali srbohrvaški »Život ide dalje«. A pomembno je, da drži sporočilo tega stavka, eno redkih, ki nas še hrabri. Večina sporočil iz preteklosti in sedanjosti je takih, da niso spodbudna. Prihodnost je kljub vsemu odprta, tudi če so izgledi slabi. Na poseben način se je vse to pokazalo minulo nedeljo. Bil je 6. april. Na ta dan se je leta 1941 začel napad na Jugoslavijo. Bila je cvetna nedelja in moja mama se je večkrat spomnila, kako so otroci nesli butare k žegnu, na poti pa so jih ustavili jugoslovanski vojaki in poslali nazaj domov, češ da je vojna. To dejstvo je bilo močnejše od spomina na dan, ko je Kristus na oslu prijahal v Jeruzalem.

Minulo nedeljo so v Grahovem pri Cerknici odkrili spomenik padlim domobrancem. Odkrili so ga torej na dan, ko se je začela vojna. To je dobra izbira, saj pri nas v primeru, če ne bi bilo vojne in okupacije, tudi držav­ljanske vojne med partizani in domobranci ne bi bilo, vsaj ne v tako hudi izvedbi. Sporno pa je za tedanje in sedanje nasprotnike domobrancev posvetilo na tem spomeniku (ne spomenik sam): »Na tem kraju so leta Gospodovega 1943 posadko domobrancev slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po mi­sli. Čakamo strnjeni v prst, da rod, ki iz vaših poraja se vrst, zdrobil bo lažnivega molka okove, da spet pridobimo ukradeno čast in vrne resnica vam voljo za rast.« Za partizane in mnoge zgodovinarje je sporna trditev, da so bili domobranci »slovenska narodna vojska«. Z vidika okupatorja so bili njegova pomožna vojska, postavitelji spomenika pa so nanj »pozabili« napisati imena treh nemških podoficirjev, ki so bili v postojanki z domobranci kot njihovi inštruktorji in so padli skupaj z njimi. Spor med dediči partizanov in domobrancev se torej nadaljuje, življenje pa gre naprej.

Ko so na Notranjskem odkrivali spomenik, se je v Ljubljani sestala vladna koalicija. Ta se je zaradi nakopičenih težav znašla pred razpadom, glavno vprašanje pa je, kako v državnem proračunu nadomestiti tistih dvesto milijonov, ki jih ne bo zaradi razveljavitve zakona o obdavčenju nepremičnin. Seveda so našli »rešitev« in bodo tako še nekaj časa na oblasti, vsaj do naslednjega večjega spora. Prvak opozicije se je na Twitterju odzval v svojem značilnem slogu: »Cirkus AB po pričakovanjih danes ni razpadel, še bo nekaj dragih predstav.« JJ bi bila gotovo ljubša politična predstava, ki jo je na Ma­džarskem uprizoril njegov vzornik Viktor Orban, ki je na volitvah ponovno zmagal z ustavno večino. Pri nas tako visoka zmaga desnega fundamentalizma ni mogoča ravno zato, ker smo imeli med vojno upor proti okupatorju, po vojni pa oblast, ki je bila sicer komunistična, a manj fundametalistična od tistih v sovjetskem bloku, v katerega so sodili tudi Madžari.

Kaj poreči na vse te spore v preteklosti in sedanjosti, ki nas slej ko prej razdvajajo. Važno je dejstvo, da gre življenje naprej, to pa se kaže tako v naravi kot v družbi. Kmetje pravijo, da ne pomnijo, da bi trava že 6. aprila tako bujno rasla. V naravi, ki se po zimskem žledu pospešeno prebuja, je v nedeljo mrgolelo ljudi, od navadnih sprehajalcev do športnikov rekreativcev. Cvetna nedelja bo letos 13. aprila, teden dni pozneje kot leta 1941. Sicer pa upamo, da bo v naslednjih dneh velikonočno vzdušje upanja prevladalo nad temnimi duhovi preteklosti in od nje obsedene sedanjosti.