Vladimir Kavčič: Pišem, kar so ljudje doživeli

»Moja želja je vselej bila razložiti, zakaj se nam to in ono dogaja in kaj to pomeni za našo prihodnost. Zanimala me je vojna in naši medsebojni odnosi med njo in po njej,« je med drugim v pogovoru s poljansko rojakinjo ddr. Marijo Stanonik povedal Prešernov nagrajenec, pisatelj Vladimir Kavčič.

Kranj – Pred tednom so letoš­njega Prešernovega lavreata povabili v Miheličevo galerijo v Škofjo Loki, na tradicionalni »Torkov večer s knjižnico«, ki ga pripravljata tamkajšnja Knjižnica Ivana Tavčarja in Muzejsko društvo. Pogovor je vodila Kavčičeva poljanska rojakinja, izjemna poznavalka slovenske književnosti, ddr. Marija Stanonik, ki je pisatelja predstavljala skozi njegov bogat literarni opus. Vladimir Kavčič je bil leta 1932 rojen kot starejši od dveh sinov v Podgori v Poljanski dolini v delavsko kmečki družini. Osnovno šolo je zaradi vojne obiskoval v različnih krajih. Ker je bil med vojno uničen njegov rojstni list, mu je učitelj napisal potrdilo o šolanju, s katerim se je lahko vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani. Že v šolskih letih je bil literarno aktiven, po končani gimnaziji je v Ljubljani študiral pravo in diplomiral leta 1958. Poklic mu je omogočal, da se je lahko temeljiteje posvetil pisanju. Kot pravnik je bil zaposlen na RTV Slovenija, bil je urednik in direktor založbe Borec, direktor Jugoslovanske avtorske agencije, opravljal pa je tudi več političnih funkcij s področja kulture. Ob sprejetju je bil najmlajši član Društva jugoslovanskih pisateljev. Do upokojitve je bil urednik revije Svobodna misel. Vladimir Kavčič je nedvomno eno izmed velikih imen sodobne slovenske književnosti, v njegovi bibliografiji je zabeležen izjemen literarni opus, loteval se je tako mladinske proze, drame in radijskih iger, njegovo najmočnejše »orožje« pa je vendarle roman. Številna njegova dela so prostorsko in snovno umeščena v rodno Poljansko dolino, časovno pa se vedno znova vračajo v drugo svetovno vojno. Leta 1976 so mu dodelili nagrado Prešernovega sklada za roman Zapisnik, ki je bila zaradi sporne tematike preklicana, je pa nagrado prejel dve leti pozneje za roman Pustota.

Vojna ga spremlja celo življenje

Ali se spominja kaj takega iz otroštva, kar ga je kasneje pritegnilo k pisanju, je bilo prvo vprašanje, na katerega je Kavčič začel v duhovitem tonu: »Veste zakaj je na Gorenjskem toliko pisateljev? Na to je nekoč odgovoril pisatelj Tone Svetina, češ, ker Gorenjci raje knjigo napišemo, kot da bi jo kupili. Pri meni je ta »zastrupitev« nastala mimogrede. Moj ded ni imel šol, do skromnega doma je prišel z lastnim delom, imel pa je odnos do knjige. Na podstrehi sta bili dve skrinji knjig, po katerih sem rad posegal. Branje mi je bilo vedno v užitek - kaj je lepšega, kot ležat na peči in brat. Za otroka, ki ima nekaj fantazije, so knjige velika radost. Ne predstavljam si dneva, da v roke ne bi vzel knjige.«

Vladimir je začel pisati v gimnaziji z opisovanjem otroških doživetij med vojno, v času, ki ga je osebno zelo prizadel. Med letom je živel pri sorodnikih v Ljubljani, ki so imeli drugačen pogled na svet, a so podpirali njegovo željo po zapisovanju medvojnega življenja na vasi. Vojna je bila njegov vir za pisanje. »Za pisatelja je pomembno, da ima odličen spomin za situacijo in za vzdušje ob njej. Vedeti mora, kako so ljudje doživljali vse te dogodke in kakšne so bile posledice. Pomembni so psihološki vzgibi za vse to, kar se je zgodilo, vsako dogajanje ima vzročno povezanost s krajem, časom in ljudmi. Gre za povezanost in soodvisnost dogajanja in medčloveških odnosov pri tem.« O tem, kako je izbiral naslove svojih romanov, ki so zelo močni in izpovedni, pa je dejal, da jih izbira iz problematike, o kateri piše. Vzgib za pisanje so problemi, ki jih v okviru nekega zgodovinskega jedra opazi oziroma odkrije in trajno oblikujejo življenjsko usodo ljudi. »Moja želja je vselej bila razložiti, zakaj se nam to in ono dogaja in kaj to pomeni za našo prihodnost. Eden takih centralnih problemov je bila vojna in naši medsebojni odnosi med njo in po njej. Ta me spremlja celo življenje.«

Prav tako pa je bila po 2. svetovni vojni, zgodovinska literatura povezana z vojno na prvem mestu med bralci. Zelo uspešna je bila Ukana Iva Svetine, ki jo je kot urednik pri Založbi Borec do leta 1970 pomagal izdajati tudi Vladimir Kavčič. Da je založba od te knjige živela, saj so prodali več kot 70.000 kompletov. Pa vendar je napisal tudi svoje videnje vojnega časa v trilogiji Žrtve. »Svetina je odlično prikazal spor in intrige, ki so jih Slovencem vsilili okupatorji. Jaz sem taisti čas doživljal drugače. Spoznal sem veliko vojakov iz partizanskega okolja, različnih enot, divizij, ljudi s terena, ki so potrebovali nekoga, da bi razumel njihova notranja doživetja, stiske, ki jih niso mogli povedati naglas. Tako navadni vojaki kot komandanti. Slednji, ki so se po vojni šli oblast, so priznavali, da jim ni uspelo razrešiti teh odnosov, ker niso odkrivali resnice in s tem naredili korakov k sožitju v človeški skupnosti, kot je Slovenija. Za to imamo še vse možnosti,« je prepričan Kavčič.

Po romanu Zapisnik misel na emigracijo

V romanu Zapisnik (1973) se je lotil tematike Dachau­skih procesov. »Ti procesi so najbolj žalostna in sramotna izmišljotina slovenske politike, ki si jo lahko predstavljamo. Začelo se je na Gorenjskem. Vzrok za to tragedijo pa je v tem, da je vodstvo povojne slovenske politike vojno doživelo na Dolenjskem in v Beli krajini, zato je bilo zanje tisto, kar se je dogajalo na Gorenjskem in Štajerskem zelo sumljivo. Mislili so, da so mnogi tu podpisali trajno sodelovanje z Nemci. Posameznik se je tako znašel v situaciji, da ja temu pritrjeval ali pa do tega gojil skepso. Jaz na srečo nisem imel želja po delovanju v politiki,« skozi svoj roman razmišlja Kavčič in dodaja, da je bila njegova družina na začetku vojne proglašena za nemčursko, sam pa je vojno končal kot trinajst let star skojevec. Kako se je postalo skojevec? »Tri leta starejši od mene so morali jurišati na bunkerje, jaz pa sem dvakrat ob Božiču šel čez mrzlo Soro pogledati, kaj se dogaja na oni strani.«

Spregovoril je tudi o romanu Zapisnik, ki ga je označil za vražjo knjigo, saj se je v njem spopadel s stalinizmom in marksizmom v njunih temeljih, česar pa kritika niti ni prepoznala. Zanj pa kljub temu ni dobil že dodeljene mu Nagrade Prešernovega sklada. Dobil jo je za naslednji roman Pustota. »Zapisnik je bil zame zelo nevaren, saj sem po izidu razmišljal celo o tem, da bi emigriral. S kolegom sva šla gledat, kje bi se preko Stola in Karavank dalo priti na avstrijsko Koroško. Tam je polno skritih in zaraščenih grobov. V Socialistični zvezi so mi grozili, čeprav sem bil član partije. Drugi človek SZDL me je celo poklical in me opozoril, da se lahko zgodi, da mi odpovejo zavore na avtu. Na srečo se ni zgodilo nič,« se spominja pisatelj. V Pustoti je potem napisal enake stvari na drugačen način. Takrat je eden od kritikov ugotovil, da je pustota metafora za človeka, ki je obsojen zaradi uporništva. Roman Somrak, ki ga je napisal po slovenski osamosvojitvi, je nadaljevanje Pustote. »Somrak je metafora, v grški mitologiji pa pomeni konec nečesa usodnega in začetek nekega novega. V somraku se začne napredek, v moji prispodobi se v somraku začne pot na zahod, kjer sem videl priložnost, ko je skupnost odkrila, da njeno mesto ni v smeri proti Moskvi ampak na zahodu. Nekaj ljudi, potomcev likov iz Pustote tako pošljem na zahod. Ta pot se konča v romanu Vrnitev v izginule kraje. Torej privoščili smo si izlet na zahod, zdaj pa je potrebno da se vprašamo, kje pa je naše avtentično mesto, v katerem naj bi Slovenci živeli v prihodnosti. Kam naj se vračamo, saj so naše želje, kraji naših hotenj izginili.«

Nekaj izhodov Slovenci še imamo

Ddr. Stanonikova, ki izborno pozna Kavčičevo literarno delo, za kar se ji je pisatelj ob koncu pogovora tudi iskreno zahvalil, je sogovornika vprašala še, kakšno je razmerje med fikcijo in realiteto v njegovih romanih, ki so večinoma vezani na konkreten prostor in čas. Mnoge njegove knjige bi lahko bile zgodovinski učbeniki. »Kaj je zgodovina? Ko sem bil urednik na Borcu, sem letno prebral več kot petdeset rokopisov, in ob tem še štirideset knjig s tematiko 2. svetovne vojne. Prišel sem do zaključka, da so isti dogodek ljudje različno interpretirali in vrednotili. In tako je še danes. Moja želja je bila zato pokazat tisto, kar so ljudje resnično doživljali. O tem govori trilogija Žrtve, roman Ko ne bo zažari in še kje. Tragiko druge svetovne vojne sem doživljal v krogu svoje širše družine in za svojo nalogo sem si zadal, čim več tega povedati ljudem. Zadnja roman Od nikoder do nikamor, ki je izšel leta dve leti nazaj govori o usodi konkretnega človeka, ki ni ravno svetla. Morda se je prehitro pojavila z naslovom, ki deluje precej pesimistično. Če poenostavim, eden od glavnih likov v romanu ugotavlja, da nas ves dosedanji razvoj nas ni pripeljal nikamor. Saj pravim, mogoče je to rečeno prehitro, saj Slovenija menda še ima nekaj izhodov,« je prepričan Vladimir Kavčič, ki cilje človekove eksistence vidi v narodu in njegovi kulturi. »O tem očitno še vedno premalo vemo, ampak zadeva je odprta.«