Invalide nosimo po stopnicah

Okrožno sodišče v Kranju je kljub manjšim proračunskim sredstvom tudi lani zmanjšalo število nerešenih zadev in sodni zaostanek, se pa pomanjkanje denarja pozna pri slabem stanju kranjske sodne stavbe in zamudah pri plačevanju obveznosti. Tudi o tem smo se pogovarjali s predsednico sodišča Janjo Roblek.

Iz poročila o poslovanju Okrožnega sodišča v Kranju za leto 2013 izhaja, da ste v primerjavi z 2012 zmanjšali skupno število nerešenih zadev, čeprav ste rešili manj zadev kot leto prej, pa tudi manj, kot ste načrtovali. Zakaj manj rešenih zadev?

»To drži, res pa je tudi, da se zadeve rešujejo striktno po vrstnem redu, da se rešujejo predvsem starejše in s tem tudi zapletenejše zadeve. Tu je razlog, da je bilo rešenih manj zadev, kot smo načrtovali oziroma jih je bilo rešenih leta 2012. Bistveno bolj pomemben je zame podatek, da smo število nerešenih zadev zmanjšali za šest odstotkov, kar je zelo visok odstotek.«

Zmanjševanje nerešenih zadev najbrž pozitivno vpliva na povprečni čas reševanja zadev …

»Če se hitreje rešujejo najstarejše zadeve, potem bo bistveno hitreje rešena tudi zadeva, ki danes pride na sodišče. Zelo bi si želeli, da bi lahko strankam že ob vložitvi napovedali, kdaj bo njihova zadeva na vrsti za obravnavo. Želeli bi si, da bi bila vsaka zadeva v reševanje sprejeta v približno šestih mesecih, kar je tudi v Evropi sprejemljiv pričakovan čas. To bi bilo bistveno bolj predvidljivo za stranke, tako fizične osebe kot gospodarstvo. Prav predvidljivost, torej pravno varstvo terjatev, tudi za tuje investitorje pomeni neko prednost, gotovost in bistveni jeziček na tehtnici, ko se odločajo o investiranju v slovensko gospodarstvo.«

Na gospodarskem področju poteka tudi poseben projekt vrhovnega sodišča, na podlagi katerega ste dobili kadrovske okrepitve. Kakšne učinke dosegate?

»Na gospodarskem področju smo že septembra začeli s triažnim postopkom, ki je zaradi procesnih rokov začel prve rezultate kazati v decembru. Sedaj se s triažo rešuje od dvajset do trideset zadev mesečno, kar je za naše sodišče zelo dober rezultat, zadovoljni pa so tudi sodniki, ker se na ta način rešijo opravil, ki jih sedaj namesto njih opravi strokovna sodelavka. Projekt vrhovnega sodišča poteka še do 15. maja. Okrožno sodišče je iz tega naslova dobilo štiri strokovne sodelavce na gospodarskem oddelku, eno sodelavko smo premestili na stečajno področje, saj se je po spremembi insolvenčnega zakonika decembra lani na sodišče vsul plaz stečajev, prisilnih poravnav in poenostavljenih prisilnih poravnav. Če samo omenim dva najbolj pereča, torej SGP Tehnik in Merkur, gre za ogromno število terjatev in posledično ogromno število ugovorov. Lani nam je uspelo prvič po petih letih spraviti skupno število gospodarskih sporov pod magično številko tisoč, 28. marca jih je bilo npr. še 877. Če bomo uspevali še naprej reševati gospodarske spore v takem tempu, bomo želeni cilj šestih mesecev, ko bi vsako zadevo začeli reševati, lahko dosegli v roku enega leta ali malo dlje.«

Lani ste uspeli opazno zmanjšati sodni zaostanek pri pomembnejših zadevah, le malenkostno pa pri ostalih zadevah. Zakaj?

»Kar se tiče podatkov o zmanjševanju sodnega zaostanka pri ostalih zadevah, je potrebno upoštevati, da tam ni bilo toliko starejših nerešenih zadev, ki bi predstavljala sodni zaostanek. Prava rak rana na ravni celotne države, ne samo v našem sodnem okrožju, pa so tudi izvršilne zadeve, ki so delno pogojene s trenutno togostjo nepremičninskega trga, še bistveno hujša težava pa je, da je v izvršilnih postopkih trenutno dolžniku omogočeno devet različnih pravnih sredstev od vložitve predloga za izvršbo s strani upnika do končne prodaje ne­premičnine. Če bomo to fazo skrajšali le na en relevanten ugovor, kar smo v sodstvu že večkrat predlagali, se bodo zadeve bistveno hitreje odvijale, medtem ko sedaj prihaja tudi do letnih zaostankov.«

Pri oceni dela sodišča je pomembna tudi kakovost sojenja. Podatki pa kažejo, da je bilo lani potrjenih manj sodb kot prejšnja leta …

»Ti podatki so relativni. Podatek o potrjenih sodbah na višji sodni instanci je resnično nekoliko nižji kot v preteklem letu, je pa tudi dejstvo, da je bilo v lanskem letu vloženih precej manj pritožb. Seveda si želimo čim več potrjenih sodb, a tudi lanski odstotek je še vedno zelo visok – blizu sedemdeset odstotkov. Iz podatka, da je bilo lani precej manj pritožb na odločitve našega sodišča, pa vendarle lahko sklepamo, da sodniki s svojimi odločitvami znamo prepričati stranke, da sodbe sprejmejo takšne, kot so.«

Pri branju lanskega poročila mi je padla v oči vaša pripomba, da imajo nekatere državne institucije nesprejemljiv odnos do sodstva. Kaj ste imeli v mislih?

»Če se na sodišče že obrneš s svojim pravovarstvenim zahtevkom, to pomeni, da pristaneš na njegovo avtoriteto. Odkrito moram povedati, da država tu ni dober zgled, čeprav bi ravno od nje pričakovali, da bo prva spoštovala sodne odločbe. Zagotovo nekatere zadeve terjajo presojo najvišjih sodnih instanc, ampak pri mnogih zadevah, ko je definitivno jasno, da bo izpolnitev sodne odločbe potrebna, pa se vseeno posluži vseh pravnih sredstev in dopusti, da pride do izvršbe, kjer se spet uporabijo vsa pravna sredstva, pri tem pa seveda ne gre za zgledno ravnanje. Kar zadeva druge institucije, s katerimi sodstvo sodeluje, sicer delo poteka tekoče. Nekaj težav zaznavamo pri sodelovanju s centri za socialno delo. Zavedamo se, da so tudi oni preobremenjeni z delom, a vsako podaljševanje časa, ko pride mnenje od centra za socialno delo na sodišče, pomeni tudi podaljševanje sodnega reševanja zadeve. Res pa je, da je na nekaterih področjih sodnih izvedencev odločno premalo, še posebej kritično je področje klinične psihologije in pedopsihiatrije, kar tudi pripomore k podaljševanju reševanja družinskih zadev, ki so že zaradi varstva koristi otrok zelo občutljive ter jih je treba prednostno in hitro reševati.«

Pred dnevi ste gostili ministra za pravosodje Senka Pličaniča in mu predstavili tudi prostorsko problematiko gorenjskih sodišč. Ste prejeli kakšna konkretna zagotovila za izboljšanje stanja?

»Dejstvo je, da edino Okrajno sodišče v Škofji Loki deluje v kolikor toliko primernih prostorih. Sodna stavba v Kranju je bila na primer zgrajena v letu 1966, od tedaj dalje pa praktično nikoli ni bila korenito obnovljena ali vsaj primerno vzdrževana. Stavba tudi ni več funkcionalno ustrezna, ne nazadnje nimamo niti dvigala, zato je invalidnim osebam na vozičkih omogočen dostop le do pritličnih prostorov, večina obravnavnih dvoran pa je v nadstropju in v kleti. Tako se dejansko dogaja, da invalide dobesedno nosimo po stopnicah, saj druge možnosti ni. Za sodišče je to neugledno in nedostojno, ne nazadnje tudi v nasprotju z ustavno zagotovljenim načelom dostopnosti do sodišč. Seveda si želimo, da bi se stanje izboljšalo, glede na trenutno finančno situacijo v državi pa si od ministra niti nismo obetali trdnih zagotovil. Tudi on si sicer želi boljših razmer, rešitev pa vidi v javno-zasebnem partnerstvu, ki pa je za državo dražje, zato tudi ni takšnega zanimanja. Vseeno je minister trdno prepričan, da se bo v prihodnosti našlo razumevanje za javno-zasebno partnerstvo in bi se tako našel denar tudi za sodišča na Gorenjskem.«

Lani ste imeli zaradi zmanj­šanja proračunskih sredstev v višini 731 tisoč evrov precejšnje težave pri poravnavanju svojih obveznosti. Kako ste jih reševali in ali se podobne težave obetajo tudi v letošnjem letu?

»Lani je bila izrazito neugodna situacija, glede na zavzeto delo sodnikov je bila tudi ustrezno velika potreba po sredstvih, a smo uspeli pridobiti dodatna sredstva s prerazporeditvami znotraj sodstva, tako da smo na koncu poravnali vse obveznosti. Za letos imamo nekoliko manj upanja, da se bo finančno poslovanje izteklo na podoben način kot lani, glede na to, da bomo prejeli še za približno osem odstotkov manj sredstev kot lani in da so nekatera sodišča v še bolj nezavidljivi situaciji kot mi. Poleg tega se bliža 15. maj, ko bo ukinjen poseben projekt vrhovnega sodišča in bomo samo na okrožnem sodišču izgubili štiri strokovne sodelavce in tri sodniške pomočnike, v celotnem okrožju pa kar dvanajst takšnih zaposlenih, in se bo vse breme spet prevalilo nazaj na sodnike. To pomeni ponovno upočasnitev reševanja zadev, zato upamo, da bodo predstavniki vrhovnega sodišča uspeli vladi predstaviti pomembnost take strokovne pomoči in da se bodo našla potrebna sredstva, ki so v primerjavi s tistimi, ki se dajejo za reševanje bank, resnično zanemarljiva.«

Še naprej boste torej prisiljeni v neupoštevanje plačilnih rokov …

»Da sodišče zapadlih obveznosti ne more poravnavati tekoče, je nedopustno za ugled institucije. Osebno mislim, da si država tega res ne bi smela dovoliti.«