Le umetnost sveti
Kranj – Gostja meseca v Klub ljubiteljev Prešernovega gledališča je bila pretekli ponedeljek zvečer vsestranska umetnica Svetlana Makarovič. Pogovor, vodil ga je literarni in gledališki kritik Matej Bogataj, je bil hkrati tudi uvod v uprizoritev njene drame Mrtvec pride po ljubico v režiji Jerneja Lorencija, s katero bo igralski ansambel Prešernovega gledališča 27. marca odprl 44. Teden slovenske drame. Ob izrazu mrtvec se Svetlana kar zgrozi, zato pa toliko raje govori o ljubezni. Da močno pogreša to čustvo, ki te tako zelo prevzame in te strast žene dvajset kilometrov peš … Ko je prebolevala izgubljeno ljubezen, ni mogla pisati. Pisanje je ena njenih strasti. Ne piše namensko, preprosto piše pravljico, zgodbo in se šele potem, ko je končana, odloči, ali bo za otroke ali odrasle. Poje ne več, tudi klavir prenehala igrati, še vedno pa se rada udeleži pogovorov, literarnih branj. Ne pojavlja se v nobeni antologiji literatk? Zato, ker se proza in poezija ne delita na žensko in moško, ampak sta le proza in poezija. Tudi o politiki in Cerkvi je tekel pogovor pa o Novi reviji, o slovenski osamosvojitvi … Njen pogled na svet, v katerem živimo, je pesimističen, visoko na gori je le ena svetla zvezda: umetnost. Ko jo je Bogataj ob zaključku vprašal, kaj bi želela še biti vprašana, pa ni bila, je dejala, naj jo vpraša, zakaj ne neha kaditi. Da se v tako nevarne vode ne upa spustiti, je dejal voditelj, a jo je to kasneje vprašala ena od obiskovalk tokrat nabito polnega foajeja gledališča. In Svetlana je odgovorila: »Zato ker nočem dolgo živet'.«