Od kdaj seksamo?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. marec 2014 / 11:35

Pomislite! Moja sošolka Milena Miklavčič trdi dobesedno tole: da smo začeli seksati šele po letu 1965. Hm. Z Mileno sva jih onega leta dopolnila trinajst. Tiste reči so me takrat sicer že začele zanimati, okusil pa jih še nisem in Milena po mojem tudi ne, saj je bila vedno zelo spodobna punca in žena. Ko sva jih imela že 46 (1998), mi je kot uredniku Žirovskega občasnika prinesla zelo zanimiv spis z naslovom, ki je še za Žirovce nenavaden: »Agn, ret pa kače nisa za igrače!« Po slovensko: Ogenj, rit in kače niso za igrače. Tak je tudi naslov knjige, ki jo je Milena izdala ob koncu lanskega leta in postaja vseslovenska uspešnica. Rek v naslovu pa je prvi zapisal žirovski slikar in pisatelj Jože Pe­ternelj Mausar, slišal ga je že v otroštvu, po njem ga je povzela Milena in vse kaže, da bo ponarodel.

Milena zdaj promovira svojo knjigo. V nedavnem intervjuju pa je med drugim izjavila tudi nekaj, ob kar se tu spotikam: »Seksati smo začeli po letu 1965, ko je tudi do nas začela prihajati tuja literatura o tem. Prej na kmetih besede v taki obliki nismo poznali. Združitev med moškim in žensko je bila zgolj za oploditev in spolno zadovoljitev moškega. Moški za užitek ni bil prikrajšan, saj mora doživeti orgazem, da žensko lahko oplodi. A Bog ne daj, da bi uživala tudi ženska! Ko je moški zahteval, je dvignila krilo prek glave in počakala. Morala je ležati pri miru, če se je premikala, je bila tepena, saj se tako lahko obnašajo le 'radodajke'.« Ja, kaj naj porečem? O teh rečeh ne vem prav veliko, hkrati pa ne morem verjeti, da se ženske pred letom 1965 le »trpno« predajale svojim možem z namenom, da bi jih ti oplodili. Upam, da ni bilo tako in da so v teh rečeh tudi one doživele kaj lepega. Ne le »radodajke«, ampak tudi druge in spodobne gospe in tovarišice. Veliko je takih, ki so se Mileni izpovedale, in če je večina izpovedi takih, bo že res, kar trdi. Bile pa so tudi drugačne zgodbe. Žirovci smo tik pred vojno dobili svojega Romea in Julijo. To sta bila Jože M. in Valeska K. Zaljubila sta se, starši pa so jima branili, da bi se vzela. Zato sta ušla od doma, potovala nekaj dni po Dalmaciji in se 1. decembra 1940 ustrelila v nekem hotelu v Trogirju. Njun grob je še zdaj na pokopališču v tem mestu. Pred leti so tam letovali znanci, šli so ga pogledat in videli, da za grob lepo skrbijo, pretresljive zgodbe pa se še vedno spominjajo tudi nekateri domačini.

Ljubezen Jožeta in Vale­ske je morala biti res velika. Podrobnosti ne poznamo in tudi če bi jih, bi se o tem ne spodobilo pisati. Izpo­staviti želim nekaj drugega: kako nam je nepojmljivo, da bi dva mlada zaljubljenca danes storila nekaj takega. Danes bi šla od doma in si uredila nov dom ne glede na mnenje staršev. Da se to lahko zgodi, se je moralo v naših glavah marsikaj premakniti. To pa se je zgodilo ravno oziroma šele v letih, o katerih govori Milena – okrog 1965. Takrat se je po vsem zahodnem svetu in tudi v večjem delu socializma zgodila revolucija, ki je bila bolj široka in globoka, kot so bile pred njo politične in socialne – seksualna revolucija. To pa je omogočila preprosta – tabletka. Tabletka, ki je dekletom in ženam omogočila, da so se lahko same odločile, kdaj bodo zanosile. Spominjam se tudi novega vzdušja in zunanjih znakov tega osvobajajočega dogajanja – rokovske glasbe, dolgih las, študentskih nemirov, žal tudi pospešene rabe tobaka, alkohola in mamil. V tem ima Milena prav: da smo se začeli seksualno osvobajati okrog 1965. Seksali pa so najbrž že pred tem, vsaj nekateri. Ali kaj?