Ni dovolj le »motorka«
Ker sem že »starejšega datuma«, se še spomnim, kako sem se pred tridesetimi leti, februarja 1984, po vrnitvi z olimpijskih iger v Sarajevu prebijal med podrtimi drevesi na poti do doma. Takrat je bil katastrofalen vetrolom, vsi smo mislili, da hujše že ne more biti. Letošnji februar je vendarle pokazal, da je lahko še huje. Žled je samo na kranjskem gozdno gospodarskem območju, to je na območju osrednje in spodnje Gorenjske, poškodoval 1,2 milijona kubičnih metrov gozdnega drevja. Za kolikšen obseg škode gre, si laiki težko predstavljajo, a za lažjo primerjavo: žled je »posekal« približno štirikrat toliko drevja, kot so ga sicer lastniki lani na tem območju posekali sami.
Kdo bo pospravil vso to gozdno polomijo?! Veliko dela bodo opravili za gozdna dela registrirani izvajalci del, a kot se zdi, domačih, med lastniki cenjenih, ne bo dovolj ali bo na njihovo storitev treba (pre)dolgo čakati. Pomembno delo bodo postorili sami lastniki gozdov (in njihovi družinski člani), ki so za delo v gozdu dobro opremljeni in usposobljeni in imajo z žledolomi, snegolomi, vetrolomi in podobnimi ujmami že precej izkušenj. Zganila se je tudi država, ki bo za delo v gozdu »aktivirala« brezposelne – jih napotila na usposabljanje za gozdarje-sekače ali jih vključila v programe javnih del; ob tem pa lahko le ugibamo, ali jim bo ob nevarnih pasteh, ki jih »skriva« polomija, zaupala le najbolj enostavna dela ali tudi posek. Ob tolikšnem obsegu poškodovanih dreves in veliki brezposelnosti je tudi velika verjetnost, da bodo v gozd odšli lastniki gozdov in drugi, ki za delo v gozdu, še posebej pa ne za delo v izjemnih razmerah niso ne usposobljeni ne opremljeni niti nimajo za to izkušenj – lastniki, ki, povedano poenostavljeno, mislijo, da je za delo dovolj le »motorka« (motorna žaga).
Ko so v zavodu za gozdove pisali nasvete lastnikom gozdov za posek in spravilo v žledolomu poškodovanega drevja, so kot prvo prioriteto izpostavili varnost. Pravilno! Resda so roki za spravilo poškodovanega drevja, še zlasti iglavcev, kratki in da bo les, če bo predolgo ležal v gozdu, izgubil vrednost, a vendarle – nič ni bolj vrednega, kot je zdravje. Nesreče, ki so se se po žledolomu že zgodile v gorenjskih gozdovih, med njimi pred dnevi tudi ena s smrtnim izidom, opozarjajo in svarijo. Gozdovi (in les) so resda naše veliko bogastvo, a še večje »bogastvo« je zdravje, ki ga, žal, znamo ceniti šele potlej, ko ga že zapravimo. Lastniki poškodovanih gozdov in izvajalci del, pazite, da ga ne zapravite v gozdu!