Post 2014

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 7. marec 2014 / 10:45

Začel se je post 2014. Te vrstice pišem na pepelnico, objavljene bodo prvi petek v letošnjem postu. Štiridesetdnevni post pred veliko nočjo je seveda predvsem zadeva vernih katoličanov. Tu pa se vprašajmo, kaj bi lahko prav v tem letu pomenil tudi vsem drugim. Gre nam za posvetno dimenzijo posta. Ta je bila tudi v temeljih katoliškega posta. Gotovo ni naključno, da je časovno umeščen ravno v obdobje ob koncu zime oziroma na začetku pomladi. Takrat so bile živilske shrambe večine družin že precej izpraznjene in tudi če bi hoteli jesti več, ne bi mogli, ker ni bilo kaj. Post torej ni bil le verski, pred­vsem je bil varčevalni ukrep. Mi pa itak živimo v času, ko je po pe­tih letih krize varčevanje zapovedano in traja vse leto, ne le teh štirideset dni.

Preden je jeseni 2008 izbruhnila kriza, je bila zelo moderna zdravstvena dimenzija posta. Geslo »manj žri in več se giblji« sicer velja slej ko prej, a po letih in desetletjih izobilja je prišlo še bolj do izraza. Zdaj pa je spet drugače, med nami so ljudje in družine, ki nimajo več kaj jesti, gibljejo pa se itak ne. Postne prakse, ki jih poveličujejo športniki, rekreativci in ljudje boljše vrste, še vedno potekajo, a se z njimi nekako ne spodobi hvaliti. Hrana, ki je bolj izbrana in manj redi, je tudi bistveno dražja od tiste, ki redi. Skleda krompirja in tolsta pečenka iz cenenega mesa sta bistveno cenejši kot kaka odlična bela riba in zraven nje priloga iz boljših vrst zelenjave. In po takem lahkem kosilu je človek kmalu spet v formi za gibanje …

Slej ko prej pa je post aktualen kot čas za premislek, kot duhovna priprava na spremembo slabih praks. Zadnji meseci za kaj takega pravzaprav niso bili primerni. Decembra smo vsi manj strogi, do sebe in do drugih, pripravljamo se na božične in novoletne praznike. Po praznikih je predpustni čas, ki je spet popustljiv že po svoji naravi in zgodovinskem izročilu. Letos so nas v tem času zamotili tudi naši športniki z osmimi medaljami in drugimi visokimi in navdušujočimi uvrstitvami na olimpijskih igrah v Sočiju. In potem je minil še pust. Tudi Rusi s Putinom na čelu so počakali, da mine olimpijski spektakel, zdaj bo ruski medved, razdražen zaradi izzivanja v Ukrajini, pokazal svojo pravo naravo. Narava v Sloveniji pa nam je sočasno sporočila, da se ne ravna po naših pričakovanjih, ampak po svoji lastni naravi, ki ostaja nepredvidljiva.

Ne nazadnje: kaj pa lahko mi sami storimo, da bi bilo pri nas in po svetu kaj drugače, po možnosti tudi boljše? Tisti, ki vodijo to državo, so že večkrat pokazali, da jih zanima predvsem interes njihovih strank in drugih elit. Z državljanskim uporom jih sicer lahko prisilimo k odstopu in nekatere od njih zamenjamo na volitvah, a po njih ostane v bistvu vse po starem. Tudi ni pričakovati, da se bodo politiki in drugi prvaki postili, si vzeli postni čas za premislek in po njem spremenili svoje prakse. Lahko pa vso reč obrnemo. In ne gledamo le, kaj – če sploh kaj – bodo naredili oni zgoraj. Mogoče bi lahko državljani naredili revolucijo sami – ali jo vsaj začeli – tako, da bi najprej spremenili svoje osebnostne in družinske prakse. Da bi se najprej odločili za drugačne, bolj trajnostne pristope v življenju. Če bi ti zajeli večje število ljudi, bi se to slej ko prej poznalo tudi na celoti. Mogoče je postni čas ravno to – priložnost za premislek in odločitev v tej smeri. Pod pogojem seveda, da ta odločitev ne bi veljala le do velike noči, ampak bi se po velikonočni pojedini začela šele uresničevati. Trajnostno.