Nismo najmanjši

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. marec 2014 / 12:07

»Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči …« Prejšnjo soboto (22. februarja) se je najbrž le malokdo spomnil, da je minilo že sedemdeset let od smrti Karla Destovnika Kajuha. Njegova verza pa navajam v drugem, današnjem kontekstu. Ko sta bila zapisana, sta zadela duh tistega časa; takrat nas je bilo manj in bila je vojna, v kateri bi lahko tudi podlegli, in bi nas bilo potem še manj. Pa smo zmagali in danes nas je skoraj dva milijona. Dan pred Kajuhovo obletnico, 21. februar, je Unesco razglasil za svetovni dan materinščine. In prav na ta dan so objavili nekaj pomenljivih podatkov. Med temi me je prijetno presenetila zla­sti ugotovitev, da sodi slovenščina med »jezike z veliko govorci«! Ja. Vsaj osemdeset odstotkov jezikov na svetu ima manj govorcev kot naš in v naslednjih sto letih naj bi jih več kot osemdeset odstotkov izumrlo. Na svetu je kar 7105 jezikov, samo na velikem otoku Nova Gvineja naj bi jih bilo čez 800 in vsi so avtohtoni. Največ govorcev ima mandarinščina (osrednja kitajščina) – skoraj milijardo! Po popisu prebivalstva 2002 je bila slovenščina materinščina 1.723.434 državljanom Slovenije ali 88,3 odstotka. Po popisu 1921 je bil ta odstotek 92,9. A bilo nas je manj … Skratka: skoraj dva milijona nas je in prav nič ne izumiramo.

Kvantiteta tudi sicer ni glavna, važna je kvaliteta. Takšna, denimo, kakršno so na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju izpričali slovenski športniki. Z njimi smo očitno v svetovnem vrhu in boljši od mnogih večjih nacij. Vprašanje pa je, ali lahko tak uspeh še kdaj ponovimo. Z izjemnimi prestavami so nas presenetili hokejisti. A kaj ko ti uspehi ne odražajo dejanskega stanja v našem hokeju. Večina olimpijskih igralcev se je oblikovala v prejšnjih časih, zdaj igrajo kot profesionalci v tujih klubih. Kakšno pa je stanje v domačih? V njih že nastaja dober podmladek? Povedali so nam, da v državi že celo večnost niso zgradili nobene nove dvorane. Če bi prihodnost slovenskega hokeja sodili po stanju na Jesenicah, v nekdanji hokejski metropoli, so obeti spet malo boljši. Dalje: kaj bo z alpskim smučanjem, ko bo nehala tekmovati Tina Maze? In tako naprej, če ostanemo samo pri zimskih športih.

Kriza, ki nas je zajela 2008, najprej na finančnem področju in v gospodarstvu, se vse bolj kaže tudi na vseh drugih področjih družbenega življenja. Na marsikaterem se bo mogoče v vsej svoji širini in globini šele izkazala. Zamika me, da bi primerjal slovenski hokej in slovensko politiko. V Sočiju smo videli, da tako dobre reprezentance že dolgo nismo imeli. Doma pa že nekaj let ugotavljamo, da v politiki tako slabe nacionalne reprezentance še ni bilo. Pa denimo, da so v politiki politične stranke nekaj podobnega kot so v športu klubi; če je res tako, si tudi v bližnji prihodnosti ne moremo obetati, da bi bila iz teh klubov na tekmovanjih (kar so v politiki volitve) izbrana kakšna bistveno boljša reprezentanca. Ponuja se sicer nekaj novih klubov in imen, a tudi ti niso prav prepričljivi.

Februar 2014 v naši zgodovini ne bo zapisan le po olimpijskih uspehih, ampak tudi po neverjetnem obsegu naravne katas­trofe, ki je prizadela večji del države v obliki žleda in poplav. Z veličino katastrofe se ne kaže hvaliti, se je pa prav v teh razmerah pokazalo nekaj drugega, v čemer Slovenci spet nismo prav nič majhni – izkazali so se ljudje sami v solidarnosti, izkazale so se tudi nekatere organizacije, zlasti gasilci. Naš problem ni v tem, da bi nas bilo (pre)malo: vprašanje je, kako tudi v manjšem številu dosegati velike uspehe. Nekateri to očitno zmorejo, drugi ne.