Ženska s potopljeno hišo
Vsakič, ko berem ali poslušam izjave športnikov, me obliva nekakšna mrzlica z mešanico spoštovanja in groze, ali mu bo uspelo speljati odgovor do konca …
Športniki so se borili za sekunde, centimetre in metre, nesrečni rojaki, katere je zalivala voda pa tudi … Vsako uro je bilo njihovo premoženje globlje pod vodo, vsako uro so za centimeter, dva ali tri izgubljali boj z materjo naravo …
Niti en slovenski športnik v Sočiju se ni spomnil povedati, da ja ta medalja ali tisti dober nastop posvečen tudi nesrečnikom v domovini. No, vsaj jaz nisem zasledil, pa mislim, da sem gledal prav vse, kar je prenašala slovenska televizija in kar so napisali naši časnikarji. Sem pa videl in slišal žensko, katere hišo je zalilo od kleti do prvega nadstropja, kako vzhičeno vpije: »Ni važn', da nas je zalil, važn' je, da je Tina dobila zlato medaljo!!« Gotovo ste to videli na televiziji? No, tej ženski, če že ne vsem nesrečnikom, ki jih je tik pred olimpijskimi igrami objel žled in jih med igrami zalila voda, bi posvetil vsaj eno olimpijsko medaljo. Žal je ne morem, lahko pa jo da na primer predsednik države. Lahko jo podeli na dan, ko bo nagrade delil športnikom. Torej, lahko bi uvedel nagrado z imenom Neznanemu nesrečniku, ki ga je prizadela naravna ujma … ali kaj podobnega in potem bi delil plakete za odrekanje, hrabrost, gladiatorstvo, garanje in podobne vrline, kakršne imajo vrhunski športniki.
Eden najbolj oguljenih novinarskih opisov vrhunskega športnika je povezan z odrekanjem in garanjem. In vsakič vrhunski športnik odgovori, da sta odrekanje in garanje vredna rezultata, ki pride kot produkt, ali da odrekanje in garanje sploh nista tako občutna in grozna, ker itak počnejo tisto, kar jih najbolj veseli in kar najbolje znajo. Torej, pri vrhunskem športu nikoli ne gre za odrekanje niti garanje, kaj šele za gladiatorstvo, kar je nespreten novinarski izraz za športnika in šport. Gladiatorji so se borili za življenje, vrhunski športniki pa se borijo za denar in slavo. Športnik se nikoli ne odreka, ampak vedno sprejema, dopušča nove poglede na življenje. Se mlad športnik odreka normalnemu življenju povprečnega mladostnika? Ne, ker je njegova največja zabava povezana s športom in vsem, kar se okoli njegove panoge dogaja, in tu je všteto tudi druženje s prijatelji, niso pa všteti pijančevanje, ponočevanje in podobne norčije, ki jih mladi zganjajo v občutljivih letih. Slednje športnika sploh ne zanima, zato se temu tudi ne more odrekati.
Garanje. Vrhunski športnik že dolgo ne gara več. Vrhunski športnik trenira, kar je enako, kot če bi hodil v »navadno« službo. Bolje trenirati je enako kot bolje delati v navadni službi. Biti najboljši pa je že stvar egoizma. Najboljši so vedno najbolj egoistični, kajne? Deloholiki niso pridni, ampak so egoisti, katere zanima samo njihov uspeh in bodo to dosegli tudi čez trupla. Uspešen športnik je celo pripravljen goljufati, da bi dosegel zlato medaljo, kajne? Vrhunski športnik je garal in se odrekal samo na začetku športne poti, takrat, ko so ga neusmiljeni starši pri štirih, petih letih silili v šport, ki je bil zanj vse razen igre. Takrat so imele igračke omejen rok dnevne minutaže in morali so telovaditi veliko več, kot pa je za »normalnega« otroka priporočljivo. Takrat je bil otrok tudi gladiator, ker so ga starši »osvobodili« njegove otroške svobode. Hvala bogu, otrok pri teh letih ne ve, kaj pomeni odrekanje in garanje, gladiatorji z meči pa so mu celo všeč, zato to sprejme pač kot nekaj normalnega …, niti ne kot izpolnjevanje želja staršev. In še enkrat hvala bogu, da to obdobje mine že pred prvimi mozolji in otrok postane športnik.
Vemo pa, da je športnik čisto navadno bitje. Dela nekaj, česar drugi ne, ampak to ni nič posebnega. Biti športnik je enako kot biti »navaden« delavec, le da si delavec sam prisluži plačo, in, kot vemo, največkrat dela tisto, kar ga sploh ne veseli, športnika pa sponzorirajo za nekaj, kar počne z užitkom. In če mene vprašate, je tudi ta »navadni delavec« vreden vsakega občudovanja, kajti njegovo odrekanje, njegovo garanje in gladiatorstvo je precej slabše plačano in čisto neopaženo, nevidno, v primerjavi s športnikom … Vrhunskim športnikom, da se razumemo. In prav ta navadnež, v moji zgodbi tista ženska s potopljeno hišo, ki težavam, ki so jo doletele, navkljub še vedno vpije v dobro zlate medalje na olimpijskih igrah.
Olimpijski ogenj je ugasnil, žled se je stajal, vode ne naraščajo več in končno upam, da že pride ta pomlad, ki bo pomagala pozabiti na vse preživete muke in hkrati ohraniti spomin na vse naše olimpijske uspehe. Mešanica, da te kap, ampak saj vemo, da smo ljudje najprilagodljivejša bitja na svetu.