Roža na betonu (3)

»Irmica pa mi je potem zaupala, da me je moja mama, ko je začela živeti z bratom od tiste ženske, zatajila, da ni nič povedala, da je imela že prej kakšnega otroka.«

V tistem trenutku se je Leon šele začel zavedati, kako majhen in neznaten je svet. Takšni, ki imajo na vesti kakšen greh, pravzaprav ne morejo nikamor pobegniti, ker jih dolga roka usode prej ali slej zagrabi za vrat.

Vzel je dan dopusta in se odpeljal na Tolminsko. Z Irmico sta se dogovorila, da se dobita na nevtralnem terenu, k njej domov si sploh ni več upal iti, preveč ga je bilo sram. Med dolgo avtobusno vožnjo na drugi konec Slovenije se je ves čas spraševal, zakaj mu je pravzaprav nerodno, saj ni ničesar grdega storil. A pametnega odgovora ni našel.

»Irmica me je pričakala v solzah. Tudi meni je bilo hudo. Pripovedovala mi je, da so imeli doma celo štalo, da so ji starši – v imenu dobrih odnosov s sorodniki – prepovedali, da bi se družila z menoj. Trdili so, da sem verjetno nič prida, če se mi je odrekla lastna mati. Besede so se mi zadirale v dušo, ki je že itak krvavela. Sklenil sem, da se ji razkrijem do zadnje podrobnosti. Zelo iskreno sem ji povedal, da mi nikoli niso razložili, zakaj me je mama zapustila in izginila. Nisem skrival, da že od otroštva naprej nimam nikogar, ki bi me iskreno ljubil. Dolgo je molčala, ni vedela, kaj naj odgovori. Znašla se je med dvema ognjema: na eni strani so bili domači, ki bi jih morala ubogati, na drugi njena ljubezen do mene. Četudi sva se poznala le kratek čas, sva vedela, da pripadava drug drugemu. Nazadnje sva se dogovorila, da se bova nekaj časa srečevala na skrivaj, dokler se huda kri pri njenem sorodstvu ne pomiri.«

Ni minil dan, da ga Irmica ne bi obveščala o vedno novih lažeh, ki jih je – v svojo obrambo – sejala njegova mama. Med drugim je celo trdila, da jo je hotel mož – Leonov oče – zastrupiti, da mu je zato ušla. Prišlo je celo tako daleč, da je lažem prisluhnil eden od lokalnih policistov, prišlo je do prijave in čez kakšnega pol leta se je nenavadna zgodba znašla celo na sodišču.

»Sreča je bila na očetovi strani. S seboj je pripeljal kar nekaj prič, vsi, ki so stopili na njegovo stran, pa so bili sorodstveno tako in drugače povezani z mamo. Takrat, na sodišču, sem jo videl drugič v življenju. Sedel sem na stolu, ki je imel polomljeno naslonjalo, tako da sem bil ves čas, ko sem poslušal, kaj si imajo povedati, v zelo neudobnem položaju. Mama se je nekajkrat ozrla proti meni, toda zmeraj – vsaj tako se mi je zdelo – je gledala skozi mene. Kot da me ni videla. Mučenje, ko sem moral poslušati brskanje po umazani, zelo intimni preteklosti, je trajalo neskončno dolgo. Vse, kar sem si želel, je bilo, da se z mamo dobiva na štiri oči, da mi sama pove, zakaj me ne mara. Ko je bilo vsega konec, je oče na njemu značilen način preklinjal in pošiljal ženske v maloro. Ko smo bili zunaj, sem stopil malo na stran in počakal, da se je na pragu prikazala tudi mama. Gledala je v tla, ni me videla, jaz pa sem ji sledil v želji, da se na samem pogovorim z njo. Dohitel sem jo pri kostanjih, ob avtobusni postaji. Zagrabil sem jo za roko, in zaklical, ej, mama, počakaj, da kakšno rečeva. Sunkovito se je obrnila in iz njenih oči so švigale strele. Sunkovito se mi je iztrgala iz rok, potem pa mi je zagrozila, da bo začela kričati, če je ne pustim pri miru. Šlo mi je na jok, ko sem jo prosil, naj mi pove, zakaj me ne mara. Končno mi je zabrusi nazaj, da sem bil spočet v grehu, da sem takšen kot oče, da sva ji oba uničila življenje. Prvič se je zgodilo, da me je zamikalo, da bi kakšno žensko udaril. A tega nisem storil. Ne vem, zakaj ne. Ženska, ki me je rodila, je odhitela naprej, jaz pa sem mislil le na to, da bom zaradi nje izgubil še Irmico,« je razlagal Leon.

Kasneje je – četudi je imel le poklicno šolo in premalo humanistične izobrazbe – prebral nešteto knjig iz psihologije. Moral je priti na čisto, zakaj se ženske, ki zasovražijo partnerja, odpovedo tudi otroku, ki ga imajo z njim. Njegova mama je sploh bila uganka, saj je bila – za povrhu – tudi globoko verna.

Očetu je bilo, kar je bilo pričakovano, za Elizabeto, njegovo mamo toliko mar kot za lanski sneg. Jezen je bil edinole zato, ker so ga po nepotrebnem vlačili po sodniji. A v vsaki stvari je nekaj dobrega: vsaj za nekaj časa je na vasi postal slaven, in ko je ob večerih prišel v gostilno na pivo, je moral vedno znova in znova obnavljati vse – skupaj s podrobnostmi – kar se je na sodišču dogajalo.

»Nihče pa ni pomislil name, na moja čustva,« nadaljuje s svojo zgodbo Leon.

»Ljudje so govorili, da se nimam kaj pritoževati, saj sem bil zmeraj lepo oblečen pa nikoli lačen, imel sem svojo posteljo, potem tudi službo. A meni to ni bilo dovolj. Hrepenel sem po ljubezni, tisti pravi in nesebični, ki dva človeka zveže med seboj za vse življenje. Pogosto, ko sem zvečer legel k počitku, sem si želel, da bi me kdo držal vsaj za roko, da ne bi bil tako sam.«

Minili so meseci, preden se je lahko vnovič sestal z Irmico. Povedala mu je, da so njeni sorodniki še zmeraj prepričani, da je njegova mama nedolžna, pravzaprav, da je žrtev brezvestnega moža, ki jo je varal in počel še druge grde reči.

»Na srečo je bila najina ljubezen trdna. To sva oba spoznala že po tem, da sva se imela po skoraj pol leta, ko se nisva srečevala, še veliko raje kot prej. Odločila sva se, da se ne bova več skrivala, da bom prihajal k njim na obiske tako kot sem nekoč. A sva delala račune brez krčmarja. Svoji hčerki so dovolili druženje z menoj zgolj zato, ker so se bali, da bi v nasprotnem primeru naredila kakšno neumnost. S poroko sva kar odlašala, kajti Irmica je bila na domače zelo navezana. Misel, da bi jih prizadela, če bi šla od doma brez njihovega blagoslova, ji je bila strašna.«

A čas je kar tekel. Vmes je že kazalo, da se bosta razšla. Saj veste, stran od oči, stran od srca. Potem je Leon še sklenil, da bo doma naredil prizidek, da bo na svojem.

»Z Irmico sva se poznala že skoraj šest let, verjemite, takšna na pol samskost mi je šla že na živce. Nekoč sem sklenil, da grem k njej in se dokončno pogovorim. Res sem to storil. Povedal sem ji, da so še druga dekleta, ki bi me rada imela, da naj reče ja ali ne, ker mi ni več do tega, da bi hodil le na obiske. Ne boste verjeli: odločna beseda je padla na plodna tla! Potem ko je videla, da gre zares, sva se hitro zmenila tudi z njenimi domačimi. Odločno sem tudi njim povedal, da se bom oženil z Irmico, ne z njeno žlahto.«

Mame ni bilo na poroko, še voščila jima ni poslala. A kot pravi Leon, bolje je bilo tako. Saj tudi roža zlepa ne zraste na betonu. Če ne drugega, si je ob branju psiholoških knjig zapomnil vsaj to.

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gospodarstvo / petek, 31. avgust 2007 / 07:00

V Skimarju brez dokapitalizacije

Begunje - Lastniki Skimarja na ponedeljkovi skupščini niso potrdili dokapitalizacije družbe, izvolili niso niti novih članov nadzornega sveta. S tem se nadaljuje negotovost skupi...

Objavljeno na isti dan


Železniki / ponedeljek, 12. januar 2009 / 07:00

Leto investicij in sanacij

V proračunu občine Železniki za leto 2009 bo šlo kar 81 odstotkov denarja za investicije, znaten delež na račun popoplavne sanacije.

Železniki / ponedeljek, 12. januar 2009 / 07:00

Brez ukrepov zoper župana Prevca

Železniki - Tudi občinski svetniki v Železnikih so se na zadnji seji seznanili z dopisom komisije za preprečevanje korupcije, v katerem jih predsednik komisije Drago Kos s...

Zanimivosti / ponedeljek, 12. januar 2009 / 07:00

Srečanje starejših krajanov

Med več kot petsto prebivalci Loma pod Storžičem jih je šestdeset starejših od sedemdeset let. Zanje so pripravili že sedmo srečanje.

Kronika / ponedeljek, 12. januar 2009 / 07:00

Družinsko nasilje je resen problem

Ljubljana - Nasilje v družini je v Sloveniji resen problem, je v sredo dejal državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Goran Klemenčič. Čeprav ima po njegovem na tem pod...

Kronika / ponedeljek, 12. januar 2009 / 07:00

Kriminal

Zidali bodo Vir pri Domžalah - Neznanci storilci so v prazničnih dneh vlomili v priročno skladišče na Viru pri Domžalah, iz katerega so odnesli več gr...