Tradicionalni turški cokli na sodoben način

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. februar 2014 / 13:37

Takunya je turško ime za tradicionalne lesene cokle, ki izvirajo iz časov Otomanskega imperija in ki so jih v preteklosti uporabljali v turških hamamih. Da bi dediščina izdelovanja cokel ne zašla v pozabo in da bi jih – v sodobni preobleki in dizajnu – znova začeli izdelovati, si prizadeva dr. Mine Ovacik iz turškega Izmirja, ki je svoj projekt predstavljala na Jesenicah v sklopu delavnic Razkrite roke 2.

Na Jesenicah tudi v letošnjem letu poteka projekt Razkrite roke 2, pod okriljem katerega se jeseniške priseljenke učijo izdelovanja sodobno oblikovanih, a na tradicionalen način ročno izdelanih uporabnih predmetov. Projekt vodijo dekleta iz ljubljanskega zavoda Oloop, ki so pred kratkim na Jesenice pripeljale dve ustvarjalki in predavateljici iz Izmirja iz Turčije, dr. Mine Ovacik in Sölen Kipöz. Prva je predstavila svojo raziskavo in dokumentarec o tradicionalnih turških coklih in njihovem posodabljanju, Solen Kipoz pa svoje delo na področju ponovne uporabe starih (babičinih) oblačil ter tradicionalnega tekstila in dodatkov.

Zlasti zanimiv je projekt dr. Mine Ovacik, ki je za svoj predmet proučevanja izbrala tradicionalne turške lesene cokle, imenovane takunya, ki izvirajo iz časov Otomanskega cesarstva. Uporabljali so jih v hamamih, javnih kopališčih. Hamami so bili po besedah dr. Ovacikove edini prostor izven hiše, kamor so lahko zahajale poročene muslimanske ženske brez dovoljenja moža, zato so bile pomemben prostor druženja in srečevanja. Po islamu voda pri umivanju ne sme zastajati, temveč mora teči, zato so v hamamih nosili posebne cokle z visokimi petami, da se z nogami niso dotikali umazane vode. Cokli so bili leseni, izdelani iz trdega lesa, ki ni vpijal vode, zgornji del pa je bil okrašen z različnimi ornamenti. Zaradi visoke pete je bila hoja v njih dokaj neudobna, a je po besedah dr. Ovacikove to imelo svoj namen: ker z njimi lahko hodiš le počasi, te upočasnijo, ustavijo v hitenju. Z leti, desetletji in stoletji so leseni cokli izginjali v pozabo, nadomestili so jih plastični natikači. Globalizacija je načela tudi ta del turške tradicije. V Turčiji sta tako danes le še dva obrtnika, ki takunye izdelujeta na tradicionalen način, ročno, je povedala dr. Ovacikova. Da bi spomin na ta del turške dediščine ohranili in coklom spet vdahnili življenje – nenazadnje turški hamami postajajo vse bolj priljubljeni tudi med Evropejci – se je dr. Ovacikova lotila projekta njihove posodobitve. Navdahnjena z bogato dediščino in tradicijo je zasnovala več prototipov sodobno preoblikovanih lesenih cokel, ki ohranjajo duh preteklosti, hkrati pa so prilagojeni za uporabo v sodobnem svetu. Avtorica si želi, da bi tako redizajnirane takunye znova začeli izdelovati in da bi našle pot med ljudi. Na ta način bi se ohranila dediščina preteklih generacij in oživili izgubljeni spomini, hkrati pa bi se ohranila tudi dejavnost tradicionalnih obrtnikov, ki še ohranjajo to obrt.

Zanimivo je, da so turški cokli v 16. stoletju prišli v Evropo in udeleženke delavnice na Jesenicah so povedale, da se spominjajo, da so različice turških lesenih cokel v Bosni uporabljali tako v džamijah kot po domovih.