Pogovor o pisateljici in sodniku

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / nedelja, 23. februar 2014 / 20:44

Klub Korošcev v Ljubljani in Klub koroških Slovencev sta na tradicionalni Koroški večer sredi februarja v Ljubljani povabila dva zanimiva sogovornika: prevajalca dr. Štefana Vevarja, ki slovi po izvrstnih prevodih zlasti iz nemščine, in Marjana Reichmana, sina znanega koroškega Slovenca, sodnika Blaža Reichmana, rojenega leta 1883 v Moščenici/Moschenitzen pri Bilčovsu/Ludmannsdorf na Koroškem.

Dr. Štefan Vevar, koroški rojak z Raven na Koroškem, je pripovedoval o koroški slovenski pisateljici Maji Haderlap in prevajanju njene v nemščini napisane knjižne uspešnice Angel pozabe. Povedal je, da je imel pred zahtevno prevajalsko nalogo precej treme. »Ko je prebrala prve prevode, mi je dejala, da se ji je odvalil kamen od srca, sam pa sem ji odgovoril, da se je tudi meni,« je povedal Štefan Vevar. »Začela sva sodelovati in moram reči, da sva zelo dobro sodelovala,« je povedal. Pisanje Maje Haderlap se mu zdi zanimivo zaradi sloga. Njen jezik je liričen, brez moraliziranja. V romanu Angel pozabe ni nič manifestativnega, nič obtožujočega, nobenega gneva in cinizma, nobene histerije. Je le edinstvena pripoved o groteskni nebogljenosti koroških Slovencev, državljanov drugega reda, ki lahko gane in presune vsakogar, je povedal. Ljubljanska Drama se že pripravlja na odrsko priredbo romana. Na očitke, da je Maja Haderlap napisala roman v nemščini in ne v slovenščini, je Štefan Vevar odgovoril, da v slovenščini napisan roman ne bi imel takega odmeva kot v nemščini. Zaradi pisanja v nemščini Maja ni nič manj Slovenka. S svojim romanom je veliko naredila za spoznavanje resnice o koroških Slovencih.

Marjan Reichman, njegova soproga je znana ilustratorka Jelka Reichman, je govoril o spominu na svojega očeta Blaža Reichmana, ki je bil rojen 3. februarja leta 1883 na Linčijevi domačiji v Moščenici pri Bilčovsu. V življenju je videl, doživel in tudi sam pretrpel veliko hudega. Kot sodnik je služboval na Koroškem, od tega najdlje v Borovljah, po plebiscitu leta 1920 pa za zavednega koroškega Slovenca, kakršen je bil Blaž Reichman, ni bilo več službe. Odšel je na Prevalje, leta 1936 v Kočevje, leta 1944 pa v Ljubljano. Po vojni je bil znova sodnik na Prevaljah. Po upokojitvi leta 1946 je odšel v Ljubljano, kjer je leta 1952 umrl. Nova oblast je ravnala z njim samovoljno. Očetove spomine, napisane na 220 listih, je pred štirimi leti odkril sin Marjan in jih s pomočjo zgodovinarja dr. Janeza Stergarja in sodelavcev izdal v knjigi V rajnki Avstriji in v stari Jugoslaviji. Reichmanovi spomini niso le pripoved o treh Linčijevih rodovih, ampak veliko povedo o času, ko so Slovenci, še posebej na Koroškem, preživljali težke preizkušnje.