Tvegali so lastno varnost
V letih osamosvajanja Slovenije, 1990 in 1991, so mnogi posamezniki hranili orožje enot milice in drugih oboroženih struktur. Ljudem, ki so tako tvegali lastno varnost in varnost svojih družin, se sedaj policijsko veteransko združenje Sever oddolžuje z brošuro Tajna skladišča orožja v letih 199–1991.
Kranj – Zveza policijskih veteranskih društev Sever letos praznuje dva pomembna jubileja: spomladi dvajsetletnico ustanovitve, decembra pa petindvajset let od akcije Sever, preprečitve »mitinga resnice« v Ljubljani. V niz aktivnosti ob obletnicah sodi tudi izdaja publikacije Tajna skladišča orožja v letih 1990–1991 v spomin in zahvalo hraniteljem orožja. Svojim članom in gostom so jo predstavili tudi na občnem zboru Policijsko veteranskega društva Sever Gorenjska.
Predstavila sta jo Damjan Renko in Milan Klemenčič, aktivna udeleženca osamosvojitvenih procesov in nosilca zgodovinske dejavnosti v društvu, tudi avtorja knjig Osamosvojitev na Gorenjskem 1989–1991. Damjan Renko je spomnil na dogodke v letih 1990 in 1991, ko je takratni jugoslovanski vrh grozil z uvedbo izrednih razmer in razorožitvijo slovenskih obrambnih sil. Maja 1990 je jugoslovanska armada poskušala razorožiti slovensko Teritorialno obrambo. Zoper zahtevano oddajo orožja v vojašnice so se tega leta uprle tudi slovenske občine, med njimi tudi vse gorenjske. Gre za javnosti precej znane dogodke, manj znano pa je, da so tudi takratni organi za notranje zadeve želeli zavarovati svoje orožje in strelivo, da ga ne bi zajela jugoslovanska armada. Zato so ga preselili na več skrivnih lokacij. Po Renkovih besedah je na območju takratne Uprave za notranje zadeve Kranj sodelovalo osemnajst njenih organizacijskih enot, na Gorenjskem pa je obstajalo najmanj petdeset skrivnih lokacij orožja, največ med vsemi slovenskimi upravami. Posamezniki so bili za hrambo orožja izbrani na podlagi zaupanja, zaradi česar iz tistega obdobja ni veliko dokumentov in spisek vseh hraniteljev orožja morda ni popoln. Raziskovanje na tem področju bodo zato nadaljevali in zagotovo sledi še drugi del brošure. »Podatke o posameznikih, ki so bili pripravljeni sprejeti in hraniti orožje, smo zbrali zato, da tega nadvse pogumnega, častnega, nesebičnega in domoljubnega dejanja občanov ne bi pozabili,« je pojasnil Damjan Renko. »Policijska veteranska društva so ponekod že postavila spominska znamenja in pričakujemo, da bomo prvi dve letos postavili tudi na Gorenjskem.«
Milan Klemenčič je dodal, da so imeli v organih za notranje zadeve v letih pred osamosvojitvijo okoli deset tisoč kosov zlasti lažjih kosov orožja. Odločitev, kam z njim, je bila prepuščena predvsem komandirjem postaj milice, ki so v svojem okolju našli zaupanja vredne občane in pri njih skrili orožje v tistih usodnih časih. Ljudje so odločitev, da bodo sprejeli in skrivali orožje, sprejeli sami, s tem pa postavili na kocko svojo in varnost svojih družin. »Prav je, da to obelodanimo in se jim tako oddolžimo za njihov takratni prispevek k osamosvojitvenim procesom,« je dejal Milan Klemenčič.