Ugodje tudi stane
Ko sem bil otrok, so me starši učili, da je treba luči ugašati. Čeprav smo imeli v vsakem prostoru le po eno žarnico, so vedeli, da je treba vsako porabljeno kilovatno uro plačati, in to so želeli privzgojiti tudi meni. In so tudi mi. Zato tako težko gledam, da na ulici, ki ponoči sameva, celo noč gorijo cestne svetilke.
Morda bo kdo rekel: »Saj to plača Občina.« Da, ravno to je tisto. Od kod pa Občina dobi denar, da ga razmetava za nepotreben luksuz? Za to, da sosedove mačke ni strah, ko ponoči išče svojega prijatelja ali pa pri sosedu pogleda, če bo kaj za pod zob. V času debelih krav smo ulice opremili s številnimi svetilkami, ki danes, ko moramo varčevati, da sklenemo kraj s krajem meseca, svetijo od mraka do jutra. Razumem, da ne moremo preprosto požagati vsakega drugega kandelabra, morda pa bi lahko spremenili krmiljenje prižigališč in prihranili kakšen euro, ki je tudi moj, ne le občinski?!
Starši so me učili, da ne morem pojesti več, kot sem zaslužil ali pridelal. Morda je prišel čas, ko bi lahko tako začela razmišljati tudi moja Občina in bi prihranjeni denar raje namenila za obnovo vrtca, v katerem se v enem prostoru, ki je obenem igralnica, jedilnica in spalnica, stiska dvajset otrok?
Marjan Bajt