Šport in vojna

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 8. februar 2014 / 14:42

Zgodovinsko izpričano je, da so se športne discipline razvile iz borilnih veščin. Ob olimpijskih igrah v Sočiju pa se vprašamo, ali je mogoče, da bi se vojne v prihodnosti dogajale na manj genociden in bolj športen način.

Ekonomski temelji vojne

Največjim in najbolj prestižnim športnim tekmovanjem pravimo olimpijske igre nove dobe. Nove zato, ker so jih prvi uprizarjali že stari Grki. Zimskih seveda niso poznali. Dobro pa so poznali obale Črnega morja, kjer so imeli svoje kolonije. Zimske igre v Sočiju na to obalo nekako ne sodijo, a tu je Rusija, ki je velika in si lahko privošči marsikaj. Pa tudi visoki in zasneženi Kavkaz je čisto blizu. Za Grke so bile športne veščine enake bojev­niškim. Izbrali so najboljše bojevnike in ti so tekmovali v mečevanju, metanju kopja, teku ... Tudi maraton je prvi tekel vojak. Vojne seveda niso bile tako športne. Stari Grki so sicer visoko cenili borilne veščine, vojni pohodi pa so imeli tudi svojo ekonomsko osnovo. Ljudje so se takrat delili na svobodnjake in sužnje. Dela, podobna tistim, kakršna danes opravljamo mi, ko hodimo na delo v tovarne in urade, ko delamo za stroji ali pred računalniškimi ekrani, so opravljali sužnji. Svobodni moški so bili predvsem vojaki. Celo življenje so se urili v vojnih veščinah in občasno odhajali na vojne pohode, s katerih so se vrnili z obilico plena. In ta plen je bil njihov zaslužek oziroma plačilo. Svobodni ljudje so bili tudi pesniki in filozofi, naloga pesnikov pa je bila, da brutalnost in banalnost vojne odenejo v avreolo umetniškega in posvečenega. Tako naj bi na dolgo obleganje Troje odšli zato, da bi kaznovali predrznost trojanskega princa, ki je špartanskemu kralju ugrabil ženo. Pravi razlog je bil najbrž povsem banalen, zaželeli so si bogastva, ki ga je bilo polno trojansko mesto ... Zdaj pa preskočimo tisočletja in poglejmo eno od novejših vojn – vojno ZDA proti Iraku. In kaj vidimo, če primerjamo to in trojansko? Da gre v bistvu za isti štos. Grki so šli v Trojo po ugrabljeno kraljico in kaznovat ugrabitelje, ki bi jim danes rekli teroristi. Amerikanci pa so šli v Irak, da bi uničili legla teroristov in skrivališča nevarnega kemičnega orožja; v trojanskem konju, ki je to pot priletel po zraku, pa je bilo poleg ameriških vojakov tudi darilo – ameriška demokracija za iraško ljudstvo. A kaj, ko si to ljudstvo tega darila prav nič ne želi in hoče še naprej živeti na svoj zastareli način. Vse te »vrline« – od uničevanja nevarnosti do »flancanja« demokracije – so le pesek v oči zahodne javnosti. Dejansko je šlo za premišljeni vojni pohod, katerega cilj je bil rop iraške nafte. Natančneje: postaviti v Iraku tak režim, ki bo jamčil, da bodo lahko zahodne družbe še naprej poceni izkoriščale iraško naravno bogastvo. Hkrati gre v ameriških vojnah v Iraku in Afganistanu za obkoljevanje Zahodu nevarnega Irana. Bližnji vzhod je prizorišče konflikta, ki ga nadzorujeta dve veliki koaliciji. Na eni strani imamo ZDA in njuni veliki zaveznici – sunitsko Saudsko Arabijo in Izrael. Na drugi pa šiitski Iran, ki je glavni podpornik Asadovega režima v Siriji, za njim pa stojita Rusija in Kitajska. Vojna v Siriji je tako le lokalno prizorišče širšega konflikta, ki ima svetovne razsežnosti, v ozadju teh pa spet kraljujeta moč in denar ...

Nešportna vojna na daljavo

Stari Grki so se bojevali mož na moža. Na daljavo so nesle le puščice, kopja in kamni. V poznejših stoletjih je bilo ubijanja na daljavo vse več, najbolj se je v tem izkazalo topništvo. In potem so priletela še letala in ubijala iz zraka. V obeh svetovnih vojnah se je pomešalo oboje, obstreljevanje od daleč je bilo za uvod, a nova ozemlja so bila osvojena šele, ko so jih zavzeli pešaki. Ameriške vojne v Iraku in Afganistanu pa so demonstracija povsem novega načina vojskovanja. Izstrelki priletijo iz neverjetnih daljav, cilje kljub temu zadevajo z neverjetno natančnostjo. Pika na i so brezpilotna letala. Ta letajo nad Afganistanom in streljajo v tamkajšnje cilje. Vodi pa jih operater, ki sedi za ekrani v nekem kontejnerju nekje v Nevadi ... Neverjetno, a prav nič športno.

Neznosna lahkota ubijanja

V minulem stoletju smo spoznali še en tip vojskovanja, ki ni prav nič športen. To so genocidi: turški nad Armenci, pokoli v Ruandi, srbski genocid nad Bošnjaki ... Nemško iztrebljanje Židov je doseglo take razsežnosti, da je preraslo v pravo industrijo, to pa Nemci obvladajo. Povsem drugačni so afriški genocidi; mladeničem, dostikrat še otrokom, dajo v roke dolge nože in kole in jih naščuvajo, da pobijajo svoje rojake. Tisti noži seveda niso meči in koli niso kopja, ostane le brutalno pobijanje brez vsakega duha, prežeto le s sovraštvom. Res, mnogoteri so obrazi vojne in športa.