![](/images/20140207/140209837-AR_1.jpg?Size=main_picture&ImageVersion=online_l1)
Gabrijel Stupica, retrospektiva
»Pisati o Gabrijelu Stupici: kakšna lepa, nemogoča naloga. On je vendar slikar čiste vizualnosti, slikovite in haptične izkušnje dela, materiala ter iluzije, metjeja in podobe. Tu ne zaleže nobena, še tako izbrana beseda. Stupico je mogoče zares doživeti samo in izključno v strnjenem gledanju, v počasnem, natančnem in vztrajnem ogledovanju, v katerem pa se pozornost za detajl ne sme izgubiti v površini, ker potem ne vidimo slike kot celote. To je problem: kako videti detajl in obenem videti sliko. Ne kako gledati iz detajla proti celoti, to lahko naredite denimo pri G. A. Kosu in Emeriku Bernardu, temveč kako namenoma 'spregledati' detalj, da bi lahko dojeli celotno podobo. Zakaj je detajl tako pomemben: ker je slika sestavljena iz samih čudovitih, skrivnostnih detajlov in je obenem velika, tesno grajena celota, v kateri ni neizrazne površine, ni praznega polnila. Tu je srž njegovega varanja očesa (trompe-l'oeil). Oko kar samo pohiti k detajlu, uživa v neverjetnih spretnostih zavajanja, zgostitve in užitka pogleda ter potem ne zmore sprevideti celote ...«
Gornje besede dr. Tomaža Brejca so primer elitnega umetnostnozgodovinskega pisanja, natisnjene so v glavnem eseju kataloga retrospektive slikarja Gabrijela Stupice (1913–1990). Zanj smo sicer že mnogokrat slišali, vprašanje pa je, koliko njegovih celih slik in detajlov smo videli ali jih imamo pred očmi. Zdaj imamo enkratno priložnost, da jih vidimo vse – na retrospektivi v Moderni galeriji, ki je na ogled do 15. maja, odprli pa so jo 18. decembra, kot osrednjo počastitev stoletnice umetnikovega rojstva. Kustosinja razstave in urednica kataloga je dr. Martina Vovk ... Ta zapis o katalogu naj bo predvsem povabilo na ogled razstave. Ob tem spomnimo še na dejstvo, da je bil veliki slikar gorenjski rojak. Rodil se je 21. marca 1913 v Dražgošah, kjer je bil njegov oče Ivan učitelj, zavzeti društveni in prosvetni delavec; doma je bil iz bližnje Podblice pri Selcah, mati Ivanka, roj. Jelenc, pa je bila domačinka. Ko je oče dobil novo službo v Mošnjah, se je tja preselila vsa družina, iz Mošenj pa je mladi Ivan leta 1923 odšel na realno gimnazijo v Ljubljano in potem na zagrebško akademijo. Po vojni je bil v profesorski ekipi, ki je začela 1946 učiti na novo ustanovljeni ljubljanski akademiji, zagotovo pa sodi tudi v prvo »enajsterico« slovenskih likovnih umetnikov 20. stoletja. Pred Prešernovim dnevom povejmo, da je kar trikrat prejel Prešernovo nagrado.