Kristanov pogled iz Ljubljane in Beograda

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 3. februar 2014 / 09:28

Pred kratkim je dr. Ivan Kristan izdal knjigo Osamosvajanje Slovenije s podnaslovom Pogled iz Ljubljane in Beograda.

Škofja Loka – Dr. Ivan Kristan je Škofjeločan, ustavni pravnik, profesor ustavnega prava, ki je bil v času pred slovensko osamosvojitvijo (od 1987 do 1991) sodnik ustavnega sodišča Jugoslavije, v prvih letih samo­stojne države pa prvi predsednik Državnega sveta (1992–1997). Vsa tri področja svojega delovanja je želel zbrati v knjigi, katere naslov poudarja predvsem njegovo udeležbo v postopkih spreminjanja jugoslovanske in slovenske ustave. »Tu je šlo za ustavnopravne vidike osamosvajanja Slovenije, ki so se v Beogradu kazali drugače kot v Ljubljani,« je avtor zapisal v uvodu v knjigi. Uvodni esej zanjo pa je pod naslovom Mednacionalni in politični okvir slovenske osamosvojitve in demokratizacije napisal zgodovinar dr. Božo Repe.

Ko Ivana Kristana vprašam o motivu, ki mu je narekoval njegovo najnovejšo knjigo, pravi: »Moj motiv je bila med drugim tudi lustracija v postopku kandidiranja za ustavnega sodnika Republike Slovenije leta 1992. Poslanec Franci Feltrin mi je na zasedanju takratnega državnega zbora očital, da sem v Beogradu delal proti Sloveniji, predsednik vlade Lojze Peterle pa je zastavil vprašanje o mojem svetovnem nazoru. V Beogradu sem takrat kot ustavni sodnik deloval za Slovenijo, ubranil sem namreč ustavni amandma o samoodločbi slovenskega naroda. Zaradi tega so mi v Beogradu očitali, da sem nacionalist.« V procesu spreminjanja zvezne ustave se je zavzemal za ločeno sprejemanje ustavnih amandmajev in za to, da je o soglasju k ustavnim amandmajem treba razpisati referendum.

V knjigi podrobno pojas­njuje takratne razmere in tudi svoje ravnanje kot ustavnega sodnika Jugoslavije pri odločitvah, pomembnih za Slovenijo (o slovenskih ustavnih amandmajih, o plebiscitu, o sklepu predsedstva SFRJ glede umika jugoslovanske vojske iz Slovenije). Boj za samostojno Slovenijo se je namreč po njegovih besedah začel v času spreminjanja zvezne ustave leta 1989. Povabili so ga tudi k spreminjanju slovenske ustave, za kar si je v letu 1989 zavzemal Zbor za ustavo.

Knjigo Osamosvajanje Slovenije je avtor razdelil na tri poglavja. V prvem, kjer opisuje tudi svojo mladost, preživeto v izgnanstvu v osmih taboriščih, je opisal svoje delo v različnih obdobjih in na različnih položajih, pri tem pa analiziral tudi takratne politične razmere. Drugi del posveča tematskim področjem, s katerimi se je ukvarjal, med njimi denimo tudi samoodločbi in federalizmu, NOB in revoluciji, totalitarizmom, parlamentarnemu sistemu in dvodomnosti, samo­upravljanju, ustavnosti, zakonitosti, ustavnemu sodstvu, referendumu … Tretji sklop pa so nekateri njegovi objavljeni članki.